Pozdravljen, dragi bralec!

Tale naslov je kar obetajoč, kajne? Naj najprej povem, da sem zares vesela, da vas lahko pozdravim na novem blogu! Juhu, dobrodošli! 🙂 Zares sem hvaležna za ogromno lepih stvari, ki sem mi dogajajo v zadnjem času, predvsem v smislu iskanja svoje poti in uresničevanja. Nov blog sem ustvarila prav zato, ker ne želim več pisati samo o koži, pač pa še o drugih stvareh, ki me navdihujejo in veselijo. No, tole je ena od takih tem.

ali se zares slišim?

V zadnjem času se ogromno ukvarjam z razumevanjem skrbi zase. Kaj sploh pomeni poskrbeti zase? Verjamem, da ‘poskrbeti zase’ pomeni nežno slediti znakom in vzgibom, ki nam jih pošiljata naše telo in duša, da bi razumeli, kdaj v resnici ne delamo v skladu sami s sabo, in kdaj smo zagotovo na pravi poti! Kadar se ukvarjamo z dejavnostjo, ki je zares ‘naša’, so znaki nedvoumni. Razbijati nam začne srce, začutimo mravljinčke v telesu, adrenalin zašopa po žilah in predvsem – izgubimo občutek za čas, in se želimo enostavno ‘izgubiti’ v tem, kar počnemo.

Kot je denimo v animiranem filmčku spodaj pojasnjena teorija Mihalya Csikszentmihalyia, madžarsko-ameriškega psihologa, ki se poklicno ukvarja z raziskovanjem ‘narave sreče’ in iskanjem/ustvarjanjem smisla v življenju, gre za kreativni trenutek, ko se posameznik popolnoma preda neki aktivnost zaradi svojega doživljanja te aktivnosti, t.j. zaradi aktivnosti same (in ne zaradi rezultata, ki ga ta prinaša).

Csikszentmihalyi ta trenutek predaje imenuje “flow” (v slovenščini zanos, ki morda ne zadane ravno srčike tega izraza), in verjame, da če najdemo dejavnost, v kateri resnično uživamo, in jo izpilimo do te mere, da ne razmišljamo več o njeni izvedbi, pač pa enostavno nezavedno ustvarjamo njene vedno boljše in drugačne različice, doživljamo flow, ki je po njegovem mnenju skrivnost, ki vodi do sreče.

Da bi to lahko doživeli, moramo v to dejavnost seveda vložiti ogromno časa in truda, kajti le tako jo lahko obvladamo do mere, da nam postane kot druga roka, kot podaljšek nas samih. In flow tako vedno znova doživimo samo v primeru, da si postavljamo vedno težje izzive, povezane s to dejavnostjo; in jih skušamo doseči.

talente in potenciale IMAMO VSi

Csikzentmihalyi ima tako recept za srečnejše življenje:

“Najboljši trenutki v našem življenju niso pasivni, sprejemajoči, sproščeni trenutki … najboljši trenutki se običajno zgodijo, ko sta naše telo ali um raztegnjena do mej svojih zmogljivosti v prostovoljnem trudu, da bi dosegli nekaj težavnega in za nas smiselnega/koristnega.”

Torej, vprašanje je, kaj nam predstavlja smisel? V katero stvar smo pripravljeni vlagati svoj čas in trud, z namenom, da bi dosegli večje zadovoljstvo v svojem življenju? Ali pa morda, kaj v svetu/naši okolici nas najbolj zmoti? Kje vidimo pomanjkljivosti, ki bi jih lahko presegli in prispevali k temu, da bi bile stvari boljše?

Mislim, da je pot, da pridemo do te ugotovitve, ena od najdaljših poti, ki jih prehodimo v svojem življenju. Za marsikoga je odgovor na to nekaj samoumevnega – za nekoga drugega ostane uganka do konca življenja.

Ampak prav to je tisto, kar me tako zelo vznemirja. Verjamem, da imamo vsi v sebi potenciale, talente in zmožnosti, da najdemo svoj smisel in da doživimo flow, na način, ki izpolnjuje nas in je morda (ali celo v mnogih primerih!) koristen tudi za druge. A kako najbolj učinkovito in najhitreje stopiti na to svojo pot samouresničevanja, to je tisto, kar v veliki meri zapolnjuje moje misli in buri mojega duha!

Morda se sprašujete, kaj ima vse to opraviti s skrbjo zase, s katero sem vendarle začela ta zapis. Verjamem, da je prvi korak do tega, da sploh lahko pridemo v stik sami s sabo, da sploh začutimo vzgibe in znake, ki nam jih tako vztrajno kaže naše telo, (in ki nas usmerjajo k temu, kar v resnici smo in kar je naš smisel) to, da začnemo skrbeti zase na zares globinski ravni.

nežna skrb zase je Prvi korak

Vsak se kot dojenček zelo dobro zaveda svojih potreb in jih zna zelo jasno tudi pokazati in zahtevati – je enostavno v stiku s sabo in se zna svetu kazati točno takšnega kot je. Ko odraščamo, in smo soočeni z mnogimi pritiski in usmeritvami okolice, družine, prijateljev, šole, družbe, se naravno zgodi, da gremo stran od sebe, (kot nekje okrog 18. minute v tej oddaji pove tudi psihologinja, pesnica in pisateljica Alenka Rebula), medtem ko je, kot pravi, čas odraslosti eno “dolgo potovanje nazaj v začetek, kjer smo bili sposobni ustvarjanja, vere v sočloveka, vere vase.”

Sama sem to zelo dobro opazila v najstniških letih. Vedela sem in čutila, da je nekje v meni ogromna volja do življenja, in potreba po tem, da se kreativno izrazim in da najdem svojo pot, a nikakor nisem našla te poti do svojega pravega izraza.

A ko se je zame začelo odvajanje od topičnih steroidov, sem se bila prisiljena soočiti z vsem, kar sem prej dolgo časa in zelo vztrajno potiskala vstran. Z vsemi svojimi potlačenimi občutki, ki so bili povezani z odločitvami, ki sem jih nekje na poti odraščanja sprejela o sebi. Lahko bi rekli, da je bilo odvajanje zame sunkovit pospešek ‘nazaj k sebi’, kot ga je opisala A. Rebula. In ob tem sem ugotovila, da ne znam zares poskrbeti zase. In da ne znam poskrbeti zase v večplastnem smislu. In tako sem to začela spreminjati.

Začela sem raztapljati nekatera prepričanja, ki sem jih nekoč sprejela o sebi. ‘Nisem dovolj. Ne zmorem. Nisem lepa.’ … Začela sem se ukvarjati z mislimi, ki si jih namenjam, in jih začela aktivno spreminjati. Spreminjati sem začela tok misli in moj notranji kritik ob situaciji, ko naredim nekaj ‘narobe’, ne reče več: “Ah, daj no, pa kaj spet delaš!”, ampak “Vse je ok, drugič bom naredila boljše!”.

Delo na sebi je največja investicija, ki jo nahko naredim v svojem življenju. In je neskončni ‘work in progress’. Ko že mislim, da sem končno pogruntala, kje v grmu tiči zajec, v resnici najdem samo eno od novih poti za raziskovanje. In ok je tako … 😉

upoštevam svoje vzgibe

Ugotavljam, da je prav konstantna, nežna in čuječa skrb zase tisto, kar me na dolgi rok vodi do odločitev, s pomočjo katerih postajam vedno bolj zadovoljna v svojem življenju. Kako le ne? Vsak vzgib, ki ga začutim, je tu z namenom. Včasih je to vzgib, da nekomu povem, da je  šel čez mojo mejo. Ali vzgib, da naredim nekaj lepega za nekoga. Vzgib, da pozdravim znanko, ki jo srečam, a jo že dolgo nisem videla. Občutek, ko začutim tak vzgib, in ga ne ignoriram, – četudi to pomeni, da grem zato izven svoje cone udobja -, je izpolnjujoč.

Še več, hvaležna sem si, nekje globoko v sebi začutim globoko zadoščenje. Kot da bi vsak tak trenutek, ko sem dovolj prisotna v svojem telesu, da začutim te znake, ki mi jih telo pošilja, pomenil, da sem sama sebe končno opazila in priznala. Kot da se nisem prevarala kot se to delala včasih.

Morda bi vas na tej točki spodbudila, da v prihodnjih nekaj minutah zares opazujete svoje telo in spremljate, kako se v njem počutite. Se počutite dobro? V trenutku, ko to pišem, sama občutim zategnjenost v ramenih in potrebo po gibanju. Ja, prav zares že rabim na tisto vadbo joge! 😀 Ali opazite poleg še kaj drugega? Je v vašem telesu tesnoba ali globoka sproščenost? Se počutite radostne ali jezne, žalostne? Občutite polnost ali – praznino?

Skozi svoje soočanje s tisočimi nočmi nespanja, s simptomi, ki so dobesedno ubijali mojega duha s svojo intenzivnostjo in dolgotrajnostjo – in pogosto še vedno ga – sem se naučila spremljati, kaj občutim. Včasih sem v obupu vsega, kar sem občutila, pobegnila stran od vsega, od sebe, in miselno, čustveno, odplavala stran, na varen kraj nekje daleč izven mojega telesa. Drugič sem se tako intenzivno soočala, da mi je bilo slabo od vsega, kar sem čutila. Našla sem nekatere kotičke sebe, ki jih prej nisem poznala, in ugotovila, da so tudi tisti bolj boleči in težki, ki jih običajno potiskam vstran, pomembni. Le kako lahko zares uživam v svoji radosti, če ne poznam resnično svoje bolečine? Konec koncev, je moje doživljanje sebe skupek mnogih občutkov in vzgibov in samo če sprejmem vse, tako tiste, ki jih vidim kot ‘dobre’ kot tiste, ki v mojem razumevanju veljajo za ‘slabe’, lahko dosežem zadovoljstvo v svojem življenju.

PO tirnicah mikro vzgibov

In verjamem, da je prvi korak to, da začnem opazovati. Kako se počuti moje telo? Kaj potrebujem? Mali, najmanjši vzgibi, so najbolj pomembni. “Uf, morala bi že poklicati Špelo nazaj.” “Tega ubogega gospoda si srčno želim pozdraviti in razveseliti.”Želim se dotakniti tega psa.” “Ta gospa je ravnala nesramno – kako ji želim to povedati!” “Ta tečaj je res zanimiv – šla bi nanj!” “Oh, kar objela bi to osebo!”

In zakaj je ne? Bistven je odziv, takojšen odziv. Sicer izgubimo priložnosti. Kot je, da nekomu, ki mu je težko, polepšamo dan s pozdravom, da sebi polepšamo dan s tem, da se nekoga dotaknemo ali ga objamemo. Da postavimo mejo! Če takoj, v trenutku, ko nekdo prečka našo mejo sprejemljivega, to povemo, se izognemo nadaljnjim konfliktom in tej osebi pokažemo, da je šla čeznjo. Ljudje običajno ne poznajo naših mej, in šele ko jim na glas povemo, da so tam, se začudijo in jih začnejo upoštevati. Da sledimo svojim sanjam. Če čutim vzgib, da bi šla na nek tečaj ali opravljala neko dejavnost, je ta vzgib tu z namenom – vodi me proti mojemu poslanstvu in proti zadovoljstvu v življenju.

Včasih nas ta vzgib vodi proti nečemu, kar nam predstavlja velik izziv. Kot je zame recimo – spet – postavitev strani, kot mi je bil to izziv že pred skoraj 4 leti, ko sem postavila prvo. A verjamem, da so stvari, ki mi predstavljajo največji izziv, zame in za moje življenje najpomembnejše! Seveda, če so mi istočasno pomembne.

Želiš najti svoje poslanstvo? Začni slediti svojim najmanjšim, komaj opaznim, mini, mikro vzgibom. Ne pravim, da je cilj blizu, verjamem pa, da so tirnice usmerjene v pravo smer, če sledimo tistemu, kar izhaja iz nas samih.

<3

Write A Comment