Eno stvar vem zagotovo. Da je delovno okolje, v katerem trenutno delam, top šit okolje zame. Izzivi, ki jih imam, vzpodbuda, ki jo dobim, ljudje okrog mene, ki me navdihujejo! S tem, kar so kot osebe, s tem, kar so pripravljeni vložiti v to, da rastejo, se razvijajo in sledijo svojim sanjam. 🔥
Okolje, kjer lahko svetim. Kjer me ljudje vidijo. Kjer delamo po najboljših močeh, ker hočemo nekaj več. Hvaležna sem, da sem tu – ker so nam pomembni odnosi in to, da zagotovimo kakovostne izdelke in storitve našim strankam. Lepo je čutiti, da si med isto mislečimi ljudmi.
Začutila sem, da delim svojo pot do sem po tem, ko sem kar nekaj časa iskala svojo pot. Na tem blogu nisem pisala že celo leto. Namenjen je mojemu deljenju glede kože, procesa z odvajanjem od kortikosteroidov, deljenju notranjih uvidov in moje strasti do dela na sebi. Do življenja, iskanja radosti in povezovanja s sabo.
POT GOR IN DOL
Bolj ko delam tu, bolj ugotavljam, da smo prav vsi na istem vrtiljaku življenja. Pelje nas po različnih poteh, a vsi imamo globoke bolečine, nore izzive in nešteto priložnosti. Včasih jih opazimo, včasih ne. Moje izzivov polno obdobje zadnjih skoraj sedmih let mi je prineslo noro veliko! In hvaležna sem za to. A pot nekoga poleg mene je popolnoma enako nora, navdihujoča in preizkušajoča – samo stopinje, ki jih ubira, so druge.
Fantje, sodelavci, hvala vam – top šit ljudje ste (sam povem 😉). Radost, navdih, navdušenje, srce. To čutim nekje v sebi, ko sedim na kavču po napornem delovnem tednu, ki pa je bil tudi navdihujoč. Po zadnjih dveh mesecih, ko mi je ponagajalo zdravje. Najprej z bolečinami v križu, potem s korono in ves čas – s kožo, ki, no, je ves čas tu.
KAJ ME JE PRIPELJALO SEM?
Nisem vedno delala v okolju, kjer bi se počutila tako dobro. V večini prejšnjih služb je nekaj manjkalo. Ali občutek, da delam v smeri, kjer razvijam svoje talente. Ali podporno okolje. Ali ljudje, ki jih vodi isti plamenček znotraj – zagon, želja po več, iz srčnosti in iskrene želje delati kakovostno in se ob tem počutiti dobro. V obdobju preden sem začela delati tu v februarju sem bila več mesecev doma. Vmes sem »dobila« službo v marketingu, ki sem se je noro veselila, a je bila pogodba preklicana zaradi korone. Vmes sem bila par mesecev v službi, kjer moj plamenček ni bil prižgan.
Obdobje, ko sem bila doma in brez službe je bilo obdobje razpada. Ja, to obdobje ne bi bilo možno, če ne bi imela podpornega okolja, kjer mi je bilo »omogočeno« biti brez službe. A je bilo noro polno uvidov. Notranji razpad. Izguba tal pod nogami. »Nisi dovolj. Ne moreš biti brez službe. To ni ok. To ni ok. To ni ok.«
TE PREKLETE OGRAJICE UMA
Ups, ja! Lahko rečem – te preklete ograjice uma. Ki nas omejujo na vsakem koraku. »Ni produktivno biti brez službe. Kako bedna si, ker nimaš službe. Ne služiš denarja. Nimaš kaj ponuditi. Nisi vredna.«
Auč. Iskreno, to so bile misli nekje globoko. To je prihajalo na površje skozi obdobje, ko sem iskala svojo pot. Vem, da je v tej situaciji še kdo. Da v tem trenutku morda čepiš doma in se ti ne sanja kaj je naslednji korak. In da to zna biti osamljeno, boleče in zelo preizkušajoče. Prijateljica me je ravno zato spodbudila, da delim svojo pot od tam do tu, kjer sem sedaj.
“NIČ”JE VČASIH POTREBEN ZA PREBOJ
Verjamem, da je bil zame trenutek, ko sem v prejšnji službi prišla do odločitve, da grem, ključen. Grem, ker hočem nekaj drugega. Grem, ker vem, da lahko imam več. Da lahko dam več. Da lahko sem več. Ko sem v naslednji službi začutila, da to ni okolje, kjer želim biti, je bil to naslednji ključni trenutek. Ne želim biti tu – grem naprej. BAM!
In potem: »Šit!« Haha. Kaj sploh hočem početi? KAJ JE MOJ NASLEDNJI KORAK? Tisto, čemur sledim v zadnjih letih, je, notranji občutek, da je nekaj PRAVA STVAR. Kaj je v tem trenutku prava stvar? Zelo dolgo sem čutila predvsem zmedo, kaos in reaktivnost občutkov. V trenutku, ko se je začela korona sem bila doma in iskala svojo pot. Tik pred tem sem bila na intenzivu meditacije in IST regresij dva tedna, od kjer sem prišla navdušena nad novim poglavjem življenja in novo službo ki me je »čakala« – a je potem ni bilo. Ravno se je začenjala korona. Fjuf!
ČEMU SLEDIŠ, KO SI BREZ TEMELJA?
Sledilo je obdobje par mesecev, ko se mi stvari nikakor niso hotele iziti. Razmišljam zakaj. Prošnje, ki so bile poslane, niso imele temelja znotraj mene. Tam v resnici nisem želela delati. Takrat v resnici nisem vedela, kaj hočem. Delati nekaj v duhovnem svetu, delu z ljudmi, marketingu? Milijon prespraševanj same sebe, kaj si želim, kdo si želim biti, kam hočem iti. »KDO SI ŽELIM BITI?«
En trenutek je bil ključen. Zgodil se je pri moji frizerki. Sedela sem na stolu in po par mesecih, ko zaradi obdobja korone nisem bila skoraj nikjer, občutila razvajanje. Prijetna glasba, rahla masaža glave, Monika, s katero sva imeli eno od najinih življenjskih debat. Zaprte oči. KLIK!
»Želim si, da bi ob delu, ki ga delam, ljudem omogočila, da se počutijo tako kot se jaz počutim pri Moniki.« To mi je odprlo novo perspektivo. Ko sem se naslednjič usedla k meditaciji, sem se vprašala: »Kako se želim počutiti v naslednji službi?« Šla sem od razglabljanja tega, kaj si želim, z razumom, v čutenje.
SAMO ČUTI, KAKO SE ŽELIŠ POČUTITI
Kaj sem čutila? Svobodo v sebi, kreativnost, ki se zliva in teče. Veselje, radost, navdušenje, drive, to, da me ljudje vidijo s tem, kar lahko dam in kar lahko sem. Globoka povezava, rast in razvoj skozi izzive in srčnost. Srčnost. Tega si želim. Ni toliko KAJ želim delati kot je KAKO se hočem počutiti.
Kmalu zatem sem se odločila, da si želim pisati. Pisanje je ena od stvari, ki jih ljubim. Ko besede stečejo in se zlivajo, čutim radost. Bam. Love it. Zakaj ne bi to delala ves čas? Zgodil se je še en KLIK, odločitev. In v trenutku so prišle priložnosti. Okej, pisala bom za prijateljico, ki ima podjetje. Okej, v kranjski Kovačnici bom imela mizo. Okej uu, še ena priložnost za pisanje. In še ena. In še ena. Okej, hahhahaa!
Noro ane, kaj se zgodi, ko sprejmeš odločitev?
MORJE PRILOŽNOSTI
Nekaj časa sem pisala sama, za nekaj podjetij. Razmišljala o tem, da bi imela svojo dejavnost in delala od doma in iz skupnih delovnih prostorov. Tu so bili izzivi in predvsem – osamljenost. Še en KLIK, ki se je zgodil. Želim si imeti ekipo. Hočem delati z ljudmi. Ne samo, da sedijo zraven mene. Hočem delati na skupnih projektih in skupaj reševati težave. Hočem, da mi ljudje okrog mene povejo, kaj lahko delam drugače in da mi podajo roko, kadar se utapljam v delu. Nočem več delati sama. Nope.
Zgodil se je še en moment, ko so prišle različne priložnosti. To je bilo v januarju letos. Končno je prišla jasnost – KAJ želim delati, KAKO se želim počutiti, v kakšnem OKOLJU želim biti. V enem trenutku so se mi odprle tri poti. V istem tednu sem bila sprejeta v program, s pomočjo katerega bi res začela »delati na svoje« in dobila sem dve priložnosti za službo – s pisanjem v marketingu.
WIHU, TOREJ – KAM BOŠ ŠLA?
Wiuuuuuu. Odločitev je bila jasna. Ko sem dobila odgovor iz službe, v kateri sem sedaj – Agencije Pakt – sem vriskala v avtu. Ja, tako jasno mi je bilo, da je to PRAVA STVAR. 😊 Ni vedno lahko in izzivi so povsod, ampak nekje v sebi vemo, kje moramo biti.
Če si le pustimo slišati.
SI V PODOBNI SITUACIJI?
Če se ti nahajaš v situaciji, ko si v vmesnem obdobju »brez« zato, ker hočeš VEČ, je moje sporočilo tebi: Vse je mogoče! Obdobje praznine je obdobje priložnosti. Povezovanje s sabo, sledenje svojim vzgibom, poslušanje svojega srca. Resnice. Ko si sam s svojo praznino – to so nore priložnosti. Nima vsak možnosti imeti obdobja v življenju, ko lahko je s tem.
Vzemi to obdobje kot obdobje priložnosti. Preizkušaj stvari in opazuj, kaj ti daje krila.
In potem –
se srečava na nebu. 😉🕊️
Mimogrede: če še ne spremljaš moje FB strani Svet v tebi, te z veseljem povabim tudi tja! Medtem ko tule pišem bolj poglobljene zapise, tam objavljam pogosteje. Klikni za objave, ki navdihnejo in dajo perspektivo: https://www.facebook.com/svetvtebi/
Te zanima več? Prijavi se spodaj in enkrat mesečno prejmeš vse nove zapise*
