Pogovorimo se o strahu. Kaj sploh je strah in kakšen učinek ima na nas in naše telo? Kako se občuti v našem telesu? Če bi ga želeli narisati, kje v telesu bi ga narisali in s kakšno barvo?

Morda na področju prsnega koša, s temno sivo barvo, ki bi iz središča prehajala iz temnejše ali celo črne v svetlejšo? Morda bi bila okrogla manjša zaplata črno-sive barve na področju grla, kjer bi narisali ‘cmok’ v grlu, ki duši in zapira pretok – energije, zraka, govora? Kako strah v telesu občutite vi? 

Strah zakrči, stisne, pregrne s sivo kopreno, kar občutimo, in zavre našo željo, da bi v zvezi s tem nekaj ukrenili. Omejuje akcijo, paralizira, ohromi. Včasih povzroči, da nam začne piskati v ušesih ali da nam začne utripati celotno telo. Tako zelo mogočen je.

Pomislite na nekaj, česar vas je resnično strah

Spomnite se trenutka, ko vas je bilo najbolj strah v celem življenju. Kaj se je zgodilo? Kako se je takrat obnašalo vaše telo? Vas je ubogalo ali ne? Česa ste se ustrašili? Lahko je bila to življenjsko ogrožajoča situacija. Ali pa vas je presenetila nevarna divja žival, ki se je kar na enkrat pojavila poleg vas. Ste se ustrašili višine na previsu? Osebe? Vas je s srhom spreletel neobičajen šum, ki je zašelestel iz temnega gozda na poti domov? Ali pa postava na javni poti brez razsvetljave? Ste se že kdaj ustrašili tega, da bi nekaj naredili narobe? Ali pa tega, da bi nekaj naredili prav in uspeli?

Verjamem, da je strah ena od tistih stvari, zaradi katerih si ne upamo narediti koraka, za katerega v resnici globoko v sebi čutimo, da je za nas pomemben. Morda ne samo pomemben, odločilen. Verjamem, da je strah eden od glavnih temeljev omejujočih prepričanj, ki jih gojimo o sebi.

Včasih je lažje, da nas je strah, ker nam potem v zvezi s tem ni treba nič ukreniti. Na nek način nas zaščiti – pred uspehom, naslednjim korakom, ločitvijo od nekoga, ki ni (več) pravi za nas, samouresničevanjem. Pred tem, da bi stopili iz svoje cone udobja – tja, kjer se dogajajo spremembe.

Prejšnjič sem pisala o vzgibih, ki jih čutimo, in kako nam kažejo, kaj je pomembno za nas. Verjamem, da je strah tisti, zaradi katerega te vzgibe največkrat ‘spregledamo’, potlačimo in ostajamo v coni udobja, kjer ni nevarnosti, da bi ‘nekaj naredili narobe’.

Soočanje in raztapljanje strahu

Pred par meseci sem sama začutila tak zelo jasen in močan vzgib. Dobila sem predlog, da bi predavala na predavanju na temo psiholoških vplivov atopijskega dermatitisa. Tema, ki mi je blizu in mi je pomembna iz tako veliko različnih zornih kotov! V trenutku sem ga začutila. Plazeč strah, ki se je začel širiti po stenah mojega prsnega koša, po grlu, po udih. Mo celi moji biti!

Od kar se spomnim je eden mojih največjih strahov javno nastopanje. Izhaja verjetno iz izkušenj, ki sem jih doživela, in iz prepričanj, ki sem si jih ustvarila na podlagi teh izkušenj. Ne znam javno nastopati. Nisem retorik.

Ampak kaj, če mi je nekaj tako pomembno, da bi bilo za to vredno iti čez ta strah? Kaj če mi vzgib, ki ga čutim, jasno kaže, da je to zame izrednega pomena? Kaj če mi bo prav ta izkušnja omogočila, da se s strahom soočim in da ugotovim, da prepričanja, ki jih imam o sebi, niso nič drugega kot to – prepričanja.

Kaj če je v resnici mogoče vse in če v resnici zmorem veliko več kot si pripisujem?

Odločila sem se, da si želim to narediti in da lahko ogromno dam. Začutila sem globoko v sebi, da moram to storiti. In imela sem podporo, ki mi je ob tem kot mehka blazina stala ob strani in me nežno spodbujala . 😉 Hvala Petra. ❤️

In začela sem se soočati. Rekla sem si: »Imam še dovolj časa, da predelam, da se soočim in da se pripravim«. Vsak naslednji korak, ki je vodil proti dnevu D, je pomenil ponovno soočenje s strahom in raztapljanje omejujočih prepričanj, ki jih imam o sebi. In zelo lahko se je bilo izogniti tem soočenjem. Zato sem odlašala. In ko sem začutila, da je zadnji trenutek, šele ukrepala. Odpisala na mail. Pripravila vsebino. Se dobila s Petro. Pripravila predstavitev.

Vsak korak me je navdajal s strahom, skoraj grozo. »Ali zmorem?« Vodilo me je prepričanje, da se izven cone udobja dogajajo spremembe. Zakaj ne bi poskusila? Pa kaj, če mi ne uspe. Vedno mi bo žal, če bom rekla ne. Ker čutim, da je pomembno. Naslavlja mojo potrebo po tem, da delim, pomagam, navdihujem. Omogoča mi, da se ukvarjam s temami, ki so mi najbolj pomembne. Omogoča mi, da – raztopim svoj strah.

Ali vem, da se lahko ponovno odločim?

In s čim sem se pravzaprav soočala? Z negotovimi občutki, ki sem jih že velikokrat občutila v svojem življenju, ko sem nekaj povedala naglas pred skupino ljudi. Z lastno vrednostjo. Ali imajo moje besede vrednost? Zakaj in za koga? Iz kje izhaja ta vrednost? … V končni fazi vedno pridemo do tega. Ali sem vredna?

In morda je potrebna samo odločitev, da spoznamo, da smo. In da vse, kar izhaja iz želje po tem, da bi naredili nekaj dobrega zase in za drugega, je. Je vredno našega časa, je vredno posluha. Je vredno. Kaj če je vse, kar me omejuje pred tem, da bi dosegla, kar si želim, moj lastni strah? In je potrebno samo to, da se PONOVNO ODLOČIM?

Par dni pred predavanjem sem imela krizo, ker sem vedela, da sedaj je to to. Ni več časa za odlašanje. To je to. Ko me je začel dušiti strah in sem začutila tisto temno sevajočo in raztezajočo se zaplato strahu na prsnem košu, sem vedela, da je čas, da se pogovorim s sabo: »Zakaj to delam? Kakšen je moj namen in kakšen je smisel tega?«
Želim podpreti tiste, ki doživljajo podobno kot jaz in jih opolnomočiti, navdahniti in jim dati idejo, kako si lahko pomagajo. Kot sem si jo nekoč želela jaz. Želim pomagati. TO je moj namen.

Aaaaa, ok, našla sem svoj smisel v tem. 🙂 Sedaj lahko izhajam iz njega, sprejmem nekaj odločitev in na novo postavim odnos do situacije.

  • HVALEŽNA SEM za to priložnost.
  • PONOSNA SEM NASE v vsakem primeru.
  • VEM, DA ZMOREM – to je moje poslanstvo.
  • Naredila bom po svojih NAJBOLJŠIH MOČEH. DOVOLJ BO.

Majhne akcije naredijo spremembo

Pobarvala in okrasila sem si ta nova prepričanja na papirju in zaplata temnega gostega strahu je počasi počasi začela puhteti in nadomeščati jo je začenjala barvita in svetla lahkotnost. Zaupam – vase in v življenje. Vem, da zmorem vse. Bližje ko sem prihajala trenutku, ko bom nekaj povedala naglas pred nekaj ljudmi, zato ker mi je to pomembno in ker mi ni vseeno, manjši je postajal strah in bolj močno sem se počutila.

Cel proces raztapljanja prepričanj, povezanih z mojo vrednostjo, je bil za mano. In to se je dogajalo na nezavedni ravni in vzporedno z akcijami, ki so vodile do rezultata. Vsaka akcija, ki ji nisem pustila, da jo ohromi strah, je pripomogla k raztapljanju prepričanja, da ne zmorem. In na koncu je bila izkušnja sicer zame zahtevna, ampak istočasno zelo prijetna in izpolnjujoča! In sploh ne tako strašna kot sem si jo slikala v mislih. 🙂 Še več, poslušalci so v predavanju našli vrednost in bili za predavanje hvaležni in s Petro sva bili deležni pozitivnih odzivov. ❤️ Juhu za naju! 🙂

Akcije/dejanja so tiste, ki delajo spremembe. In zakaj vam govorim o svojem strahu? O tej svoji manj močni strani? Prav lahko bi jo zadržala zase. Ker se mi zdi pomembno, da se pogovarjamo o tem. Ker sem sita tega, da se stalno in povsod prikazujemo kot popolni in brez napak. Človeško je biti ranljiv in vsi imamo svoje težave in pomanjkljivosti. S tem, ko pokažemo svojo ranljivost, omogočimo nekomu, da se z njo poistoveti. Da najde pot iz svoje bolečine in jo preseže. Ustvarimo kontekst, da nekdo lahko začne razmišljati o rešitvah in vidi, da je tudi on čisto OK in normalen. Konec koncev, se preko ranljivosti šele lahko zares povezujemo.

Vsi imamo manj močne strani, na različnih področjih. Ki izhajajo iz različnih prepričanj in iz različnih življenjskih izkušenj. In prav vsi jih lahko presežemo. ❤️

Ste doživeli kaj podobnega?

Strah je votel in ga okrog nič ni. Ampak samo, če se odločimo, da naredimo akcijo, s katero to dokažemo sami sebi. In ob tem najdemo in si zagotovimo podporo, ki nas bo kot mehak smerokaz vodila naprej, ko bomo obtičali na kateri od vmesnih faz.

Strah nas zakrči, kot nas zakrčijo in ukalupijo omejitve, ki si jih sami postavljamo na svojo pot. Ko se soočimo s strahom, svoje meje udobja začnemo počasi premikati, prestavljati navzven, in razširjati prostor, v katerem lahko prosto dihamo in ustvarjamo. Morda je to ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredimo zase.

Hvaležna vam bom, če boste v komentarju delili kakšno svojo podobno izkušnjo. Kako ste se vi soočili z lastnimi omejitvami in strahom? 😉 Verjamem, da vsaka deljena izkušnja lahko nekomu drugemu omogoči, da bo našel pot preko svojega strahu do uresničenja sebe in razumevanja svoje resnične vrednosti.

Hvala, ker me spremljate. ❤️

Write A Comment