Hej, dragi bralec!
Približujem se šestim letom odvajanja od kortikosteroidov. Si lahko misliš? V zadnjem času mi je kar nekaj vas, ki spremljate ta blog, pisalo in z mano delilo nekaj pozitivne energije, za kar sem vam zelo hvaležna. Vedno znova mi pogreje srce, ko tudi jaz lahko malo spoznam vas in ko izvem, da vam zapisi omilijo bolečino in ponudijo navdih.
KAKO IZGLEDA ŠEST LET ODVAJANJA OD KS?
Pa da z vami malo podelim, kako sem. Želela bi si reči, da sem po skoraj 6 letih tega norega transformativnega procesa izvrstno. Poletje je bilo čudovito, prineslo mi je največje izboljšanje do sedaj, in v svoji koži sem se počutila svobodno, veliko bolj kot kdaj prej.
A žal je z oktobrom, novembrom prišlo poslabšanje, bolj srbeča koža, nespečnost. Tako je, to je resničnost in realnost tega procesa. Moje stanje ni tako slabo kot prejšnje leto, je pa precej slabše kot poleti in jeseni. Torej … Resda še nisem TAM, ampak konec koncev, kje TAM sploh je?
DOKLER NISEM TAM, JE TAM TU
Sem tu. V središču tega, kar sem postala, skozi vse, kar me je naučilo odvajanje. Skozi bolečo, dolgotrajno, neskončno vrtečo se spiralo odvajanja. Ki pritiska, buta, vrta, nepričakovano dviguje in nato boleče intenzivno spusti navzol kot prosti pad, ko se ti sploh ne sanja, da prihaja padec.
Sem TU. Prosta marsičesa, kar me je na eni točki obremenjevalo. Osvobojena marsikaterega prepričanja o tem, kdo sem ali kdo bi mogla biti in kaj vse sem lahko. Osvobojena mnogih konstruktov uma, ki so prej bili. Z ranjenimi, a široko razprtimi krili, ki čakajo, da poletijo.
Kaj hočem reči s tem, da dokler nisem Tam, je Tam Tu? 😉 Da je morda ok, da sem sedajle točno tule, kjer sem. In tudi če se mi to ne zdi ravno ok, mi ne služi, da zrem v Tam in si predstavljam, da sem tam, ker… enostavno nisem. Se strinjaš?
Vem, čutim, da pride popolno izboljšanje kože, okusila sem ga poleti in ga od takrat nosim s seboj v srcu. Tako vem, da bom kar na enkrat, ko bom najmanj pričakovala – Tam.
Ob tem želim vsem, ki se ne počutite okej, položiti na srce nekaj stvari, za katere verjamem, da vam lahko pomagajo, ne glede na to, v katerem delu procesa odvajanja ste. (Morda tudi, če niste v tem procesu).
1) IŠČI CENTER V VRTINCU KAOSA
Ne glede na okoliščine okrog tebe, mir in osrediščenost VEDNO najdeš znotraj sebe. Tudi ko se svet naokrog tebe sesuva in razpada, v sebi lahko najdeš stabilnost. Jaz jo vedno znova iščem z meditacijo, Hatha jogo in nekaterimi drugimi praksami.
Tule delim povezavo do brezplačnih dveh meditacij in predavanj, če te zanima vpogled v prakse, ki jih delam jaz: https://clairvision.org/virtual-meditation-course/index.html.
Tole je tudi odličen začetek, če te zanima osebni in duhovni razvoj in intenzivno delo na sebi. Sama sem študentka šole Clairvision že 2 leti in skozi prakse in delo te šole sem dosegla čudovito notranjo transformacijo, ki me podpira tudi pri procesu TSW. Če te zanima karkoli več o tem (in, verjemi, o tem lahko govorim cele tedne skupaj😋), mi, enostavno, piši.
2) NE PRIMERJAJ SVOJE POTI Z DRUGIMI
Resda nas je proces odvajanja od KS odtegnil od marsičesa. In sama sem lahko opazovala, kako so moji sovrstniki, v času, ko sama bijem boj s sabo, svojo kožo in svojim zdravjem, ustvarili družine, potovali, raziskovali, karierno napredovali.
A ne pustim, da me to omejuje (in, ob tem, vem, da ima čisto vsak SVOJE BITKE, o katerih se meni ne sanja), saj vem, da je moja pot pač nekoliko drugačna. Globoka, intenzivna pot navznoter, skozi bolečino in odpovedovanja, pa tudi skozi čudovita, čista, neverjetna spoznanja, uvide in jasnost, ki pridejo na jutro, ko se po mesecih in mesecih nespanja zbudiš naspan. O tem, kdo vse lahko sem, kaj je zame RESNIČNO pomembno.
Zato … vsaka pot je drugačna. Če ravno začenjaš s TSW, naj te to ne prestraši. Ne traja vsako odvajanje tako dolgo (jaz sem kar slow burner ;)) in tudi, kdo ve, kaj se skriva v vsem tem zate, kar ti lahko spremeni življenje?☀️
Če si že doolgo v TSW in si sit/a vsega, pa – ozri se nazaj. Tvoja pot JE POMEMBNA. Je pot zdravljenja. Je pot poguma in odločitve za svoje zdravje in svoje življenje. Je en velik ‘JA’ sebi. Spomni se na to, in potem – pogumno stopi dalje! (Maš to! 😉)
3) VSEDI SE NA KAVČ S SVOJIMI ČUSTVI
Če je kaj resnično pomembno na tej poti, je – da jo izkoristiš za to, da začutiš sebe. Svoje potrebe, svoje želje, svojo radost, svoj zagon in trmo in neustavljivo moč, ter prideš v stik z najtemnejšimi kotički sebe. Ti so strašni, a v resnici niso bau bau-i, ampak samo zaprašeni, zapuščeni, prestrašeni in travmatizirani delčki tebe, ki rabijo biti videni. In ko jih opaziš in začutiš, se ti odprejo – globine.
Da to lahko storiš, ne beži od sebe in svojih doživljanj. Ko čutiš globoko žalost, si jo PUSTI začutiti. Vsedi se z njo na kavč, ji daj prostor in ji reči globoko iz srca: “Tu sem zate in ti držim prostor, dokler rabiš, da sem tu zate”. Pusti solzam, da tečejo, pusti krikom žalosti, da zvenijo.
Usedi se z jezo, brcaj povštre (imaš kaj za brcati, itak da smo jezni na ta nor, brezvezen proces odvajanja, za katerega nismo niti sami krivi!!!), v gozdu spusti krik agresije. Pleši v trenutku navdiha, hvaležnosti in radosti. Naj trebuh vodi korake in izrazi vse tisto, kar se je nabralo v tebi v času, ko nisi mogel/a čutiti svojega radostnega dela.
In radost JE v tebi, tudi če je pokopana pod žalostjo, jezo, agresijo in otopelostjo. Otopelost pride pri takih procesih. Da nas zaščiti, pred vsemi drugimi občutki. Če ne čutim, je bolj varno. Lažje. Ni se mi TREBA soočiti. Če torej čutiš otopelost, nimaš energije, to ne pomeni, da te energije v tebi NI. Pomeni le, da je globje v tebi. VEDNO, vedno je mogoče najti pot do nje.
4) PROSI ZA POMOČ, KO JO RABIŠ
Ko si slabo, prosi za pomoč. Pokliči osebo, ki veš, da bo razumela. Piši nekomu, ki ti lahko da nasvet, idejo, kako najti pot najprej in upanje. Obrni se na strokovnjake, ki te lahko podprejo na tak ali drugačen način.
“To je preveč, da bi lahko nosil/a sama!!” mi je v eni točki odvajanja rekla prijatejica. Res je (bilo) preveč. A rabila sem slišati od nje. Da je OK si vzeti podporo in pomoč. Da je ok zahtevati zase nekaj več. Da se je ok podpreti na vse mogoče načine🧡
Torej, seži ven do ljudi, za katere veš, da ti lahko ponudijo navdih, podporo, pozornost, ljubezen. VSI si jo zaslužimo. VSI, tudi ti (pa če si v TSW ali ne)! ZATO NIK(D)AR NE OKLEVAJ! Če čutiš, da rabiš podporo, si jo VZEMI. Pokliči, piši, vprašaj, zahtevaj pozornost. NE BODI TIHO. 😉 Z veseljem lahko pišeš tudi meni!
5) OBJEMAJ SEBE
Bodi nežen/a do sebe. Išči načine, da se nežno podpreš, da si daš tiho vzpodbudo, takrat ko jo potrebuješ. Streniraj tihi mali glasek v svoji glavi, da ti govori: “Bravo, Maja! Vse je ok, tudi če se praskaš. Tega bo enkrat konec. Super ti gre!” In ne: “Kaj si delaš, nehaj se praskati. To se bo sto let celilo. Sama si si kriva”.
Ne, ne, ne, ne, ne. Opazi ta glasek, če govori te stvari. In ga začni spreminjati. Opazuj občutke, ko se zbudiš sredi noči, v srbenju in praskanju, je zraven tudi kaj jeze in agresije do sebe? Opazi glasek pod temi občutki. Daj roko na srce. Svojemu telesu pošlji sporočilo: “Varno si, telo. Vse bo okej”. Objemi se, kadar se le spomniš na to.
Nanašaj kremo na obraz nežno. Z občutkom. Vem, kako je, ko te srbi in to hočeš narediti hitro. Sama sem večinoma nanašala kremo na telo z neko ihto, paniko, da bo le čim prej mimo. V zadnjem času sem začela, kadar uspem in zmorem, to delati s posebno pozornostjo, nežnostjo, ljubeznijo do sebe.
6) OBJEMAJ SVOJE DRAGE
In še zadnja stvar, ki jo želim deliti. Ceni svoje drage. Svoje stebre podpore. Sporočaj jim kar se da pogosto, da jih ceniš in da jih VIDIŠ. Fjuf, tile naši stebri opore, so neprecenljivi, se strinjaš?
Moj fant Miha, brez njega ne bi mogla preživeti tega procesa. Ne bi, pa pika. Vedno je tu zame, ko se mi podira svet, vedno me ujame, ko padam na tla. Kdo me boža po rokah, ko se mi meša od srbenja in kdo me masira po hrbtu, kjer me srbi in kjer me bolijo točke? Jap, on.
In tudi naši stebri podpore so zelo, zelo obremenjeni zaradi procesa, v katerem smo mi. Čemu vse se morajo odpovedati, ker mi ne moremo početi stvari? Kaj vse naredijo za nas in kaj vse požrejo samo zato, ker nas imajo radi? Noči in noči poslušati praskanje osebe zraven sebe … Aleluja, da vas imamo!
Ko naši stebri podpore rabijo podporo (ja, tudi oni imajo momente, ko se sesujejo!!), to opazimo. Jih potolažimo in se jim zahvalimo za vse, čemur se zaradi nas odpovedujejo. Tako, tule izkoristim priložnost za to, da rečem en velik HVALA Mihu, mojim staršem, družini, prijateljem in vsem posebnim ljudem v mojem življenju, ki me podpirajo in motivirajo in mi kažejo luč, ko je sama ne vidim.
KAKŠNE CARSKE LJUDI IMAM V ŽIVLJENJU. Hvaležna zelo.
En velik objem vsem vam, in pogumno naprej!*
Maja
Mimogrede: če še ne spremljaš moje FB strani Svet v tebi, te z veseljem povabim tudi tja! Medtem ko tule pišem bolj poglobljene zapise, tam objavljam pogosteje. Klikni za objave, ki navdihnejo in dajo perspektivo: https://www.facebook.com/svetvtebi/
Te zanima več? Prijavi se spodaj in enkrat mesečno prejmeš vse nove zapise*
