Jokala sem kot dež. Itak. Podoživljala. Pustila, da me odnese v vse tiste neskončne trenutke bolečine. V trenutke, v katerih se je zdelo, da se utapljam v vodnem vrtincu odvajanja. Hlastam. Uspem nos pomoliti ven, vdihniti – in že me spet zalije! Tokrat močneje, zalije mi pljuča. Me odnaša. Umiram.
Archive