Pozdravljen, dragi bralec!
Včeraj sva supaj s Špelo Novak iz Društva AD imeli predavanje o tehnikah soočanja z atopijskim dermatitisom. S Špelo sva govorili o načinih, kako si ob življenju s tem kroničnim obolenjem lahko pomagamo, se ob tem podpremo in si izboljšamo kakovost življenja … Hvala vsem, ki ste prisluhnili, in hvala Špeli, Katji in Vesni, ki ste omogočile predavanje. 💗
Kljub temu, da mi je bilo vedno težko predavati – javno nastopanje je bil od nekdaj moj največji strah! – se ta strah počasi zmanjšuje. In sedaj zelo dobro razumem, da nikdar ni bil problem, da ne bi imela deliti kaj pomembnega, ampak so bila ovira prepričanja, ki sem jih imela zakoreninjene globoko v sebi. Celoten proces raztapljanja teh prepričanj, ki je še zelo v procesu, se dogaja v zadnjem letu in zares ni enostaven. Ampak o tem kdaj drugič. 😉
Na predavanju sem se ponovno spomnila, kako močno mi je pomembna ena od tem, ki smo jih pokrili. Ki ima lahko vpliv na prav vsa področja našega življenja in lahko popolnoma spremeni vse življenjske situacije, s katerimi se srečujemo.
GRE ZA – OSMIŠLJANJE
Kaj je osmišljanje in kako ga lahko uporabimo, da izboljšamo svoje življenje?
Osmislimo si lahko življenje, osmislimo si lahko situacijo, osmislimo si lahko doživljanje svoje bolezni. Vedno ko osmislimo, s tem prevzamemo drugačen odnos do okoliščin, v katerih smo, okoliščinam dodamo posebno novo vrednost, pogledamo na življenje skozi popolnoma drugačno lečo. S tem lahko odvzamemo trpljenje, s tem lahko spremenimo način, kako doživljamo sebe, okolico in svet, s tem lahko potegnemo sebe iz globokega občutka nemoči, brezupa, padanja.
Iskanje velikega in malih smislov je osrednja tema filozofije Viktorja Frankla, utemeljitelja logoterapije in eksistencialne analize, ki je ugotovil, da nam iskanje smisla daje motivacijo in pomaga naprej. Osnova terapije, ki jo je utemeljil, ki lahko pomembno vpliva na zdravljenje različnih pojavov depresij in drugih bolezni, se ukvarja prav z osmišljanjem.
TRPLJENJE JE NAŠA IZBIRA
Viktor Frankl je rekel: “Bolečina je neizbežna, trpljenje je izbira.” Kolikokrat si izberemo trpljenje? Kar je Frankl s tem želel povedati, je, da tisto, kar občutimo, kot posledico svoje bolezni ali pa okoliščin, na katere ne moremo vplivati, enostavno je, in tega ne moremo spremeniti. A vendarle imamo vpliv! Vpliv imamo na to, kako se bomo na to odzvali.
Naš psihološki odziv na bolečino je izbira, ki jo imamo na voljo. TU leži naša največja moč, ki jo imamo – moč izbire. In ta izbira, ta manevrski prostor, ki je tu na voljo, lahko popolnoma spremeni naše življenje.
MOJ PSIHOLOŠKI ODZIV
Poglejmo na primeru. Hodim po trgovini in izbiram sestavine za torto, ki jo želim speči. Eden tistih trenutkov je, ko gre VSE narobe. Mudi se mi, ne vem točno, koliko česa sploh rabim, zmanjkalo mi je gotovine, in v temle trenutku ugotovim, da …. sem doma pozabila bančno kartico!!!
“O moj bog, a je lahko še slabše????! 😫 Pa kaj mi ni jasno, da sem se spravila sploh delat to torto, če nimam dovolj časa za njo. Kaj si bodo mislili?! Obljubila sem, da jo naredim, sedaj pa nimam ničesar. NIČESAR!!!”
To so lahko misli, ki si jih namenimo v tej situaciji. Ja, začeli smo delati torto prepozno. Ja, nismo si natančno napisali, kaj rabimo. Ja, očitno se nam je nekje na poti izmuznila tudi bančna kartica. Ampak tale odziv samega do sebe je kljub temu … naravnost brutalen. Če si preberete še enkrat in poskusite začutiti občutke v ozadju misli, ki smo si jih namenili. Koliko občutka krivde, občutka, da smo popolnoma neuporabna oseba, tesnobe, skoraj panike, jeze samega nase, obupa je prisotnega v njih.
Je res treba tako? Spomnimo se, imamo MOČ IZBIRE! Prav tule, v tej mali mikro situaciji življenja lahko naredimo drugače.
“Omooojboooog, pozabila sem bančno kartico!! Šit! Hmmm… pa to je naravnost smešno, a se mi lahko še kaj drugega zgodi danes? Hahahahha. Ahhhhhh, me morem verjet. Okej, fffjuf, ni panike! Kaj lahko sedaj naredim? Koliko časa imam še? Šla bom domov in se potem na poti na praznovanje ustavila v trgovini. Kupila bom eno luštno tortico. Mislim, da bo tudi to čisto ok. Jap, tudi to bo okej. 🙂 Haha, tole pa bo smešna prigoda za moje prijatelje … in ja, tako bom imela še čas, da se uredim in malo umirim preden grem.”
Hmmmm, kakšni so občutki v ozadju teh misli, tega psihološega odziva, ki smo si ga namenili? Kaj občutite, ko to preberete? Presenečenje, sprejemanje situacije, umirjanje samega sebe, iskanje rešitve, iskanje razlogov, zakaj je nekaj dobrega v tej situaciji. Tisti zadnji del, ko ugotovimo, da bo tole res zabavno, ko bomo o tej situaciji povedali prijateljem, in pa, ko ugotovim, da nam bo to v bistvu pomagalo, da se bomo v miru pripravili na odhod, je osmišljanje.
Našli smo nekaj dobrega v tem. Morda pa je z razlogom tako, da smo pozabili bančno kartico. Plan B, kupiti tortico, je morda tisto, kar je v tej situaciji itak bolj primerno, zato da ne gremo čez sebe. Da poskrbimo za svoje potrebe. Prijatelji bodo razumeli. Priložnosti, da jih presenetimo z doma narejenim pecivom, bo v prihodnje še obilo!
NI OMEJITEV – OSMISLIMO SI LAHKO VSE!
Kot je rekel Viktor F.:
»Med stimulom in našim odgovorom je manevrski prostor. V tem prostoru leži naša moč izbire. V naši moči izbire pa se nahajata naša osebnostna rast in svoboda.«.
Tako kot smo si osmislili situacijo v trgovini, si lahko osmislimo prav vse. Osmislimo si lahko našo zdravstveno situacijo. Razmislimo, kaj nam pozitivnega prinaša, kaj je vendarle dobrega v njej. Kaj vse nam omogoča? Zame je proces odvajanja prinesel tako veliko pozitivnih stvari (poleg ogromno težavih in groznih!), da lahko naštevam cel dan. Od tega, da sem zaradi njega spoznala ogromno ljudi, ki so mi danes dragi prijatelji, do tega, da je spremenili tok mojega življenja. Mi omogočil spoznanja, ki bi sicer morda sledila šele čez 20 let! Ustvaril PRILOŽNOSTI, ki jih sicer ne bi bilo.
Zagotovo ne bi bilo tega bloga brez tega travmatičnega procesa. Ne bi našla sebe do te mere kot sem se, ne bi ugotovila, kaj je moj smisel, in kaj mi je zares pomembno. Ne bi se povezovala na tako globoki ravni z drugimi ljudmi, saj sem bila dobesedno prisiljena to storiti, ne bi delila stvari, za katere verjamem, da komu lahko spremenijo življenje. Ne bi bila toliko JAZ kot sem.
Če si v trenutku poslabšanja uspem v spomin priklicati vsaj kakšnega od teh razlogov, zakaj sem hvaležna za proces odvajanja v mojem življenju, sem si situacijo uspela OSMISLITI.
POISKATI SMISEL SVOJEGA ŽIVLJENJA
Osmisliti si življenje? Zakaj pa ne? 😀 To je ena od stvari, h kateri stremimo vsi, čeprav morda ne razmišljamo o tem. Nekje podzavestno, globoko v sebi, vsi hrepenim po smislu.
To je tisto, kar je nasprotje praznosti. Praznosti, ki jo čutimo v ozadju dejavnosti, s katerimi si samo ‘zapolnimo’ dneve. Zvečer pridemo domov, in še vedno tako močno hlepimo po polnosti. Smisel prinaša polnost. Ga je lahko najti? Mislim da ne, zagotovo pa ne, če ne poskušamo. Če ne opazujemo, če ne iščemo in ne raziskujemo.
Prvi korak je ozaveščanje, opazovanje svojih odzivov, sledenje svojim mikro vzgibom, opazovanje tega, kateri trenutki v življenju nas navdahnejo z globokim občutkom sreče. Joy. Fullness. Včasih si mislimo, ah ta trenutek je bil pa reees fajn. Pa morda niti ne pomislimo, da si tak trenutek lahko morda popolnoma enostavno ustvarimo spet in spet in spet in spet. In morda s tem osmislimo svoje življenje.
Zame so bili trenutki polnosti in zadovljstva vedno povezani s – povezovanjem. Na globoki ravni. Z ranljivostjo, s tem ko preko svoje ranljivosti pomagam nekomu drugemu razumeti – sebe ali pa svojo situacijo. Moj smisel je torej morda – podpreti druge ljudi preko svoje ranljivosti. Kako si naj torej osmislim življenje? Poiščem lahko čim več priložnosti, v katerih to lahko storim.
ODZIV – MOJA MOČ IZBIRE!
Osmišljanje življenja je povezano s tem, kako se jaz odzovem na svoje življenje. Spet, je tu možnost izbire. Tokrat na veliko širšem področju. Ko recimo opazimo v svojem življenju občutek praznine, otopelost, manjko svetlobe, srčnosti, topline. Nam morda manjka ‘samo’ smisel. 🙂
Kako se odzovem na manjko vsega tega? Kako se odzovem na to, da ne čutim iskrice, ne čutim zadovoljstva, nimam občutka, da na ta svet prinašam nekaj posebnega, čudovitega, svojega?
Lahko se odzovem tako, da obupujem, sem v vlogi žrtve, huda na vse okrog sebe, polna jeze, občutka nemoči, sramu, strahu. Ali pa iščem v tem PRILOŽNOSTI. “Okej, ne vem, kaj lahko prinesem na ta svet, ampak vem, da nekaj lahko. Hmmm … le kaj bi to bilo??” Lahko se odpiram novim izkušnjam, stopam v vlogo moči, prevzemam odgovornost za svoje življenje, in igrivo iščem in opazujem. Se zavedam, da imam časa na pretek. In da je priložnosti neskončno.
Igrivost, je tu bistvena. Razbremenimo se tiste resne toge potrebe po tem, da bi ustrezali drugim. IGRIVOST. Igrivo iskanje novega, drugačnega, boljšega zase. Tu je pot do osmišljanja življenja. 💗
P.S: Če si na poti osmišljanja svojega življenja in si želiš podpore ob tem, te z veseljem podprem. 😉 Piši mi na http://www.svetvtebi.si/kontakt/ in skupaj, preko pogovora in deljenja lahko narediva nekaj korakov na tvoji poti notranjega raziskovanja. To bi blo pa res kul, a? Se veselim priložnosti za to. 😉
Prilagam še nekaj slikic iz predavanja.
Te zanima več? Prijavi se spodaj in enkrat mesečno prejmeš vse nove zapise*
