V zadnjem času sem začela teči. Plesati. Se gibati! Nimam besed, ki bi izrazile, kako močno to mojemu telesu paše. Sprostiti intenzivnost. Čutiti ogenj, premakniti telo, iti do svojih mej; da sežem preko njih! Kaj zmorem, kako daleč lahko grem? Aaaah!
“1. korak, 2. korak, 3. korak, 4. korak, …”
Med tekom za mano pridejo spomini. Občutki. Izkušnje.
“Nočem. Ne morem. NE ZMOREM TEGA VEČ!!!”
“1. korak, 2. korak, 3. korak, 4. korak, …”
“Peče, SRBI me celo telo. FAK! Naj gre vse nekam. WTF?!!!! Kako naj grem naprej, kako naj nadaljujem. Kako? KAko?! KAKO?!!!!!”
Prask. Prask. Prask. Prask. Kri. Kri. Rane. Prask. Prask. Prask. Prask.
Premiki telesa. Hlepenje po olajšanju. Gibanje telesa, da bi sprostila vse to. Vse, kar čutim znotraj. Srbenje do kosti. Sedaj, sedajle, že mesece. Prejšnji teden. Včeraj. Pred uro. Sedajle. Jutri zjutraj bo isto. Naslednji mesec tudi. Do kdaj? “You got this! Maš to. Maš to. MAš to. Dihaj …”
“Ne morem, ne morem. FAAAK!!!!!…..” Noč. Tema. Prask. Prask. Prask. Prask.
1. korak, 2., 3., 4. …
Vdih. Izdih. Mirno telo. Otopelost. Odkapultira me drugam. Ni me. Kam sem šla? Stran od sebe. Preveč je težko. GORIM. Ne morem več.
Zakomiram v spanje. Se zbudim. Prask. Prask. Prask. Prask. Telo v krču. Obup znotraj. Ne morem dihati. Nočem več živeti. Kje je smisel vsega? “Maš to! Maš to! Lepa si… močna si …. zmoreš. Lepa si. Močna si. Zmoreš. Lepa si. Močna si. Zmoreš. Lepa si. Močna si. Zmoreš.”
1, 2, 3, 4 …
Spomini prihajajo za mano.
Ne cilj, pomembna je pot
Vsak korak, ki ga naredim, je korak za tukaj in zdaj.
Ne gledam naprej. Ne iščem cilja. Cilj ni pomemben. Kje sploh je cilj? Sploh kdaj pride? Mogoče ja. Mogoče ne. Ne morem se zanašati na cilj. Morda ga ne bo. Zanesem se lahko le na pot. Nase. Na svojo vztrajnost na poti. Na poti, ki jo hodim.
Prask. Prask. Prask. Prask. Kri. Obup. Tema. Noč. Vsi spijo. Kopalnica. Krema. Povoji. Obup. Jok. Prask. Prask. Prask. Prask.
Kje sem? Kdo sem? Zakaj sem?
“Močna si. Lepa si. Zmoreš. Močna sem. Lepa sem. Zmorem.”
Ujamem svoj pogled v ogledalu. Rdeče oči. Kolobarji okrog oči. Rdeča koža. Razjarjen pogled. Na koga si jezna?
1, 2, 3, 4 …
Dihaj. Dihaj. Zase. Za tukaj in zdaj. Vredno je. Vredno je živeti. Glej, kako lep je svet.
1, 2, 3, 4 …
Tečem naprej. Užitek je teči. Moje telo obožuje gibanje. Obutek vitalnosti. Sedajle, ko tečem, me peče telo. Pekoči skeleči občutki po celem telesu. Po 7 letih in 4 mesecih odvajanja. Boljše je, kot je bilo! Aleluja! Spomini, ki jih čutim, podoživljam, opazujem, ko tečem, so spomini za nazaj. Tudi spomini od sedaj. Prejšnja noč. In še ena prej. Ne tako hudo kot včasih, a vendar.
1, 2, 3, 4 …
Tečem dalje in se sprašujem. Zakaj mi je tako lahko teči? Moje telo je utrujeno, a moj duh je vajen iti naprej. Preko svojih mej. Verjetno veliko preveč daleč. Preveč “na hard”.
Trenutki, ko sem stala v trgovini, kjer sem delala. Za računalnikom v naslednji službi. V vrsti v trgovini. Na sprehodu s fantom. Na družinskem kosilu. Na kavi s prijateljico. Peklo me je celo telo. Srbelo me je celo telo. “Potlači občutke, ok je. Ok je. Maš to. Maš to. Maš to.”
Zaključila sem z delom. Z družinskim kosilom. S kavo. Prišla do avta. Ahhhhhhh, prask. Prask. Prask. Prask. Nato banja doma. Včasih ure in ure. Povoji. Rane. Kri.
Kako dolgo? Mesece, mesece, leta.
Perspektiva
Odvajanje od kortikosteroidov je proces, ki pri kom mine hitreje kot pri drugih. Pri meni definitivno še ni konec.
1, 2, 3, 4 …
Cilj teka je blizu. Že? Ha!!!! Nekaj v meni se reži. Tako simpl. Ni enostavno, pa vendar …
Ko tečeš tek svojega življenja že 7 let in 4 mesece in še ne veš, če je pred rabo ciljna ravnina, je vsak drugi podvig enostaven. Ne pravim, da ne zahteva truda. A nekje … se ne more kosati s tem, kar je “v ozadju” življenja z odvajanjem od kortikosteroidov.
1, 2, 3, 4 … dosežem cilj. Okej.
Pustiti solzam pot
Cilji. Eni so lažje dosegljivi, drugi težje. Pri enih veš, kdaj pridejo, pri drugih ne. Kaj storim, ko cilja ni na vidiku, pot pa je tako prekleto težka, da ob njej deli mene umirajo in se preobražajo in se sesedajo vase in trepetajo in cvilijo in želijo zapustiti ta svet?
Kaj storim, ko bi najraje ne bila tukaj – ker živeti v tem telesu je včasih …uboj duše.
Rada imam to telo. “Močna si. Lepa si. Zmoreš”.
Takrat, ko čutim to. Da ne morem več in da je pot pretežka, a ne morem stopiti iz nje, ker ta pot je moje življenje, cilja pa ni na vidiku … Takrat se ustavim, vdihnem, izdihnem. Pustim solzam pot. Jokam. Kričim. Kot mali otrok, cepetam in se vržem v objem, verjetno Mihu ❤️, jokam, jokam, jokam, in potem si pripravim plan.
Čas za “nastaviti” mindset
Mindset, bejba! Mindset. Vzamem list papirja. Zakaj sem se odločila za to pot? Kakšni so moji razlogi? Kaj mi to prinaša? “Ej, veš kaj, vedno lahko odnehaš. Lahko stopiš s te poti. Stopiš na drugo. Spet uprabljati kortike. Tudi to je mogoče. Ni kot da nimaš možnosti!”
Bam! “No fu*king way! Never! Vem, zakaj delam to. Vem, zakaj sem na tej poti. Hodim dalje. Hodim dalje. No stopping now. Predaleč sem že prišla.”
1, 2, 3, 4 …
In grem dalje. Zapišem si razloge.
- Nočem več zastrupljati svojega telesa.
- To je zame boljše dolgoročno.
- Hočem imeti svobodno kožo.
- Nočem biti odvisna od krem.
- Vem, da je tu pot. Vem, da se nekje konča. Mam to!
In grem dalje.
Po opravkih. V trgovino kupiti kruh. Mogoče tečt. Mogoče ne. Se pocartat. It v službo. Iz nje. 1, 2, 3, 4 …
Vsi imamo te svoje poti. Vsi te svoje izzive in tegobe.
Mogoče je vse!
Moja pot z odvajanji od kortikosteroidov me uči tega, da je vse mogoče. Zmorem vse. Če si le v trenutku, ko padem, ko spet izgubim upanje, ko spet ne (z)morem fu*king več, pustim pogledati, kaj čutim. Pustim pogledati razloge, zakaj sem začela. Dopustim možnost, da se odločim drugače. Zato, da ustvarim mikro moment odločitve. “Jap, hočem vztrajati naprej!” In grem dalje.
Po 7 letih in 4 mesecih odvajanja sem noro veliko boljše kot leto pred tem, dvema letoma, pred tremi leti in leto pred tem. A moje življenje, verjamem, je v tem momentu za polovico slabše kot bi bilo brez tega procesa. Kar se tiče kakovosti bivanja, kakovosti življenja.
Pa vendar … na nek način me prav ta situacija, ki jo živim že tako dolgo, pripravlja na vse, kar še pride. Mi daje trdnost in moč, da se soočim z vsem, kar pride na mojo pot. Vem, da je z razlogom. Vem, da prinaša preboje. Hvaležna sem za njo. (In z regresijami, ki jih delam že tri leta in pol tudi spoznavam globoke, dajnosežne, globinske razloge za vse to, kar se dogaja z mojo kožo – in nekje, morda, s tem celo vidim pot, kako priti ven iz te situacije).
1, 2, 3, 4 …
P.S.: Prijatelj me je pred kratkim vprašal, kako je izgledalo prvo leto mojega odvajanja. Poslala sem mu spodnji video. Pomislila sem: “Noroo, zakaj tega filmčka nikjer ne delim?! Tako dobro prikaže vse, kar odvajanje od kortikosterodiov je.” Divja vožnja skozi najbolj strme, globoke, visoke, nevarne grebene, doline in višave svojega notranjega sveta in bivanja v tem svetu ob doživljanju TSW.
Hvala bogu za prijatelje, ki še vedno vprašajo. 💛 Ki slišijo in čutijo.
Toliko po dolgem času, ko se nisem prav veliko oglasila tukaj gor. Hvala za vse, ki ste še vedno včasih tu. Upam, da ste fajn.
P.S.S.: Kar opisujem v tej objavi so delama podoživljanja, deloma to, kar se mi dogaja trenutno.
✌️
Naj bo to v tem trenutku vse.
Objem,
Maja
