Poletje se je prevesilo v jesen, listki so se začeli oranžno barvati in postalo je mrzlo, ravno ko sem si končno lahko oblekla kopalke. Izkoristila sem svoj mini del poletja, ki mi je še ostal, in dva meseca nazaj plavala v morju z iskrenim navdušenjem nad življenjem. Jokala sem na skali ob morju, ko sem gledala osončene valove in razmišljala o vseh tistih, ki tisti trenutek ne morejo vstati iz postelje. Resno sm razmišljala o njih in si želela, da bi bilo te more konec – za njih in tudi zame.

Pa je ni. Po več mesecih non stop srbenja sem na morju imela super dneve, ko me skoraj ni srbelo. Tudi razpraskane noči, ampak v splošnem sem pozabila na vse in uživala. Ko sem prišla domov, stran od morske vode in slanega zraka pa se je stanje vrnilo v stare tirnice – srbenje, rane, neprespane noči.

Kljub temu pa se mi je stanje po prejšnji objavi pri 200 dneh odvajanja v splošnem izredno izboljšalo. Srbenje se je umirilo na raven, ki jo lahko prenesem in sedaj končno brez hude muke lahko počnem stvari – pospravljam, kuham, se učim, delam in se v mejah normale gibam. Produktivnost, ki sem jo tako dolgo pogrešala, me je prebudila nazaj v življenje. Počutim se živo kot že dolgo ne in imam občutek, da si to zaslužim, kar je zelo dobrodošla sprememba! 😀

Nov način razmišljanja in nova perspektiva sta se mi prikradli v življenje in v veselje mi je, da tako hude stvari lahko rodijo tako pomembne spremembe.

Ja, so slabši in so boljši dnevi. Zadnje dni ponoči spet kakšno uro ne spim, ampak mi ni panike. Takoj ko pomislim na frustracije prvih šestih mesecev, vem, da sem prišla že zeloo daleč. Z vsem skupaj sem dobila trdo kožo in stvari mi ne pridejo več tako hitro do živega. Je pa res, da še vedno včasih izgubim kontrolo in se razjokam, kadar imam nekaj hujših dni. Odvajanja se ne da opisati enostransko. Je prekleto kompleksen in te udari takrat, ko tega sploh več ne pričakuješ. Dober primer je mali soborec Filip, ki je v odvajanju kakšnih 11 mesecev in se je pred kratkim po obdobju super kože spet bojeval z ranami, mazanjem, povoji in brezupom. :/ Go Filip! Ter mami in bližnji. <3

Pa vendar,

v tej objavi sem želela govoriti predvsem o tem, da si vsi, ki smo v odvajanju, s svojimi bližnjimi želimo govoriti o svojem stanju. Smo rdeči, srbeči, obupani in izgledamo grozno, ampak v takem stanju nam ne pomaga, da iz uvidevnosti poskušate ignorirati naše stanje. V bolečino in srbenje smo tako globoko pogreznjeni, da nam vprašanje o tem lahko predstavlja rešilno bilko iz osamljenosti.

Kot opazovalec stanja ali bližnji se marsikdo od vas sooča z grozno stisko, ko si iz srca želi pomagati, pa ima občutek, da ne more storiti ničesar. Ne more odvzeti bolečine, kar ga grozno frustrira in včasih ima vsega dovolj, za kar se za nameček lahko počuti krivega.

Govorim iz stališča odrasle osebe (ne morem govoriti za otroke, ki se odvajajo, saj je tam situacija drugačna in meni nepoznana), ko vam povem, da se vendarle da storiti ogromno. 🙂

Na prvem mestu je pomembno, da bolečino prepustite tistemu, ki se odvaja. On jo mora v vsakem primeru prenesti, to je njegova preizkušnja in njegova odgovornost. Četudi bi srčno radi trpeli namesto njega, se to ne more zgoditi in pika. Ko breme bolečine odložite, ste lahko odlična podpora in pomoč, ko se za to počutite dovolj močni. Kadar ne zmorete več, se brez slabe vesti umaknite in si napolnite baterije. Razumeli bomo.

Ja, sliši se super in izi, vem da ni tako. 🙂 V resnici smo kar zahtevni. Odvajanje je huda preizkušnja za vse bližnje, ki se skozi to večmesečno obdobje soočate s številnimi dilemami. ‘Biti doma s svojo rdečko (dan za dnem) ali početi nekaj, kar si iz srca želim?’, ‘Si privoščiti moten spanec ali čohati svojo rdečko več ur, da ji olajšam srbenje?’, ‘Vem, da me potrebuje, ampak vse skupaj me že hudo frustrira …’, ‘Kaj naj storim??!’, ‘Naj se že neha praskati …!!!’.

Na tej točki bi se želela iz srca zahvaliti svojemu fantu, ki me je vseh devet mesecev do sedaj kljub vsem frustracijam podpiral kakor je vedel in znal. S nežnim božanjem po hrbtu sredi noči in brez pritoževanj, naj se že neham praskati. <3 Ta so, mimogrede, sol na rano v situaciji, ko te prežema do kosti globok nevzdržni srbež. Pri tem je praskanje naravni refleks, tako kot je refleks dihanje. Ne moremo kar prenehati dihati, kajne?

No, pa da grem na bistvo posta. Kako lahko pomagate osebi, ki trpi za TSW-jem?

1. Izkažite ji vso pozornost in podporo, ki jo premorete.

Odvajanje je zelo zelo težko. Ljudje nehajo hoditi v šolo, študirati, obiskovati svoje delovno mesto. Za opravljanje osnovnih življenjskih potreb potebujejo pomoč. Ne morejo več sodelovati v svojih socialnih krogih. To s sabo prinese čustveno stisko in občutek ničvrednosti. Ter osamljenost. Če tej osebi kdaj želite nameniti pozornost, je čas za to med odvajanjem. Obiščite jo, vprašajte jo kako se počuti in ji dajte vedeti, da ste tukaj za njo, če kar koli potrebuje. To ji bo dalo vedeti, da kljub temu, da se v svoji stiski počuti popolnoma samo, ima ljudi, ki mislijo nanjo.

2. Poslušajte jo.

Ko vprašate ‘kako si’, zares poslušajte odgovor. Občutek, da nekdo razume tvojo stisko, bolečino, strahove, lahko vsemu temu odvzame intenzivnost in pomiri notranji duševni kaos.

3. Verjemite ji na besedo.

Morda se vam bo zdelo popolnoma nesmiselno, če vam bo ta oseba v joku povedala, da jo noro zebe, čeprav bo zunaj poletnih 30 stopinj. Čez dve uri pa, da jo kuha od vročine. Ob tem bo morda želela iti pod vroč tuš, ker jo hladen ‘boli’. Verjemite ji. TSW je popolnoma brez smisla. Zato je toliko bolj frustrajoče, če stvari, v katere še sami komaj verjamemo, da se nam dogajajo, ne moremo zaupati nekomu drugemu. Verjemite in zaupajte ji, če vam pove, da jo frustrira stavek ‘nehaj se praskati’, če si želi imeti vklopljeno gretje sredi poletja ali če zjutraj ne želi zapustiti postelje, ker celo noč ni spala.

4. Presenetite jo s stvarmi, ki jih potrebuje in za katere porabi ogromno denarja.

Tisoč in ena negovalna krema, cinkove kreme za celjenje, prehranski dodatki v obliki vitaminov ali alg (chlorella in spirulina), termalna voda, olja za telo, morska sol, grenka sol, sol mrtvega morja za kopeli, povoji za roke in noge, obkladki, deke, bombažne majice, trenirke in pižame, zanimiva knjiga ali nadomestna hrana v primeru diete – denimo presna tortica, riževo mleko ali brezglutenska moka – so zgolj nekatere od stvari, ki jih vaš rdeček potrebuje na dnevni ravni. Pozanimajte se, kaj največ uporablja, in se ob priliki spomnite nanj – to mu bo pomenilo več kot si lahko predstavljate.

5. Če vam pove, da ne želi nasvetov, jih ji ne vsiljujte.

Verjemite, da je vsak, ki gre skozi odvajanje, prebral že nešteto člankov o svojem stanju, preizkusil še več različnih krem, zdravljenj in prehranskih dopolnil, in da po vsej verjetnosti ve o tem več kot nekdo, ki je pravkar prvič slišal za TSW. Hvaležni smo za nasvet, ampak včasih imamo teh enostavno dovolj.

6. NE govorite ji, naj se ne praska.

Srbenje med odvajanjem od KS je sistemsko srbenje celotnega telesa, ki je posledica zastrupitve telesa s kortikosteroidi. Ukaz ‘nehaj se praskati!’ v tej situaciji ne naredi drugega, kot da sproži še hujšo željo po praskanju, ter povzroči bes do osebe, ki je stavek izrekla. Razburjenje vodi do še hujšega srbenja, zato to enostavno ni rešitev. Če res morate nekaj reči, ji povejte, da je vredu, če se praska, ampak naj poskuša biti nežna do sebe ali pa jo poskušajte zamotiti z nežnim božanjem, če to tisti trenutek prenese.

Zagotovo lahko storite še kaj, bistvena pa je pozornost. Najpomembneje je, da nimate občutka, da ne morete pomagati. Vaš rdeček se bo že sam bojeval s simptomi, če bo le imel dovolj močno podporo in razumevanje svoje okolice. Potrudite se, da mu zagotovite to, pa ste naredili največ, kar je v vaši moči. <3

Za konec prilepim še povezavo do objave kolegice iz tujine o tem, kaj si vsi, ki gredo skozi odvajanje želijo, da veste o odvajanju, ki lahko bližnjim pomaga razumeti naš kaotični svet med odvajanjem.

Vsem, ki ste še vedno sredi najhujših simptomov, pošiljam objeme vzpodbude in razumevanja. Hudo hudo hudo je težko in boleče, ampak BO MINILO! Ste hudi borci in tega vam v življenju nihče ne bo mogel vzeti. <3

In pa … hvala vsem, ki ste bili skozi najhujše mesece tukaj zame. 🙂 <3 <3

0001065907_m_0_yu317x

<3

1545068_10153024087541378_2218970055654405285_n

P.S.: Če želiš, se vpiši spodaj, in z veseljem ti pošljem prihodnje objave*

Write A Comment