Tag

TSW

Browsing

Ko sem začela z odvajanjem, sem bila stara 23, sedaj jih imam 26.

Že pol ure sedim za računalnikom in se odločam, kaj naj napišem. Naj bo to happy post? Čas je že, da objavim takega. Konec koncev sem veliko boljše s kožo. Ne moti me več toliko, in začenjam početi stvari, ki jih tako dolgo nisem mogla. Moji bralci in vsi, ki greste skozi sindrom rdeče kože, si zaslužite takega. Čakajte, kako dolgo je že …

Hello, dear readers!

Today I am writing in English on this blog for the first time, so please excuse me my writing mistakes. 😉 I have been inspired to share my story, thoughts, and life philosophy with a wider audience by my very dear friend. I am happy to have her, just as I am grateful for all of you, who are honestly most beautiful and courageous people out there! You have seen and been through hell, and you keep on smiling and fighting, day by day, week by week, month by month. You inspire me beyond words!

Dragi bralci / bralke,

mislim, da vam po dolgem času dolgujem update mojega stanja. Sploh po zadnji objavi o obupu, ki je bila precej temna in težka.

Torej, konkretno svojega stanja nisem opisala nekje od 24. meseca odvajanja. Danes sem 29. mesecev v odvajanju, in stanje se mi počasii počasi izboljšuje. Na koncu vam zaupam kje tiči razlog za izboljšanje. Ampak začnimo od začetka. 🙂

Ne morem verjeti, da sem že pred dvema letoma prebrala blog, ki mi je spremenil življenje. Hvaležna sem za to, je pa istočasno neverjetno, da je minilo že toliko časa! Hvaležna sem Špeli, da je zbrala pogum in opisala svojo izkušnjo. Vsem, ki se odvajate, predlagam, da si preberete Špelin blog, ker je na njem ogromno koristnih informacij, ki vam lahko pomagajo, sploh glede na to, da je Špela zdravnica.  

Pozdravljen, dragi bralec!

Minilo je že predolgo, odkar sem zadnjič pisala. Po 9. mesecu se je začela jesen in nato zima – ki je bila preveč naporna, da bi se spravila k pisanju. V 10. mesecu se je zame namreč začel ‘anniversary flare’, ali ‘obletnični izbruh’, o katerem poroča večina ljudi v odvajanju. Zame je prinesel kar hudo poslabšanje z glavnim simptomom: nemogočim potenjem.

Poletje se je prevesilo v jesen, listki so se začeli oranžno barvati in postalo je mrzlo, ravno ko sem si končno lahko oblekla kopalke. Izkoristila sem svoj mini del poletja, ki mi je še ostal, in dva meseca nazaj plavala v morju z iskrenim navdušenjem nad življenjem. Jokala sem na skali ob morju, ko sem gledala osončene valove in razmišljala o vseh tistih, ki tisti trenutek ne morejo vstati iz postelje. Resno sm razmišljala o njih in si želela, da bi bilo te more konec – za njih in tudi zame.

mi je dejala draga prijateljica, ko sem ‘praznovala’ svoj 100. dan odvajanja od topičnih steroidov. To je bil zame izredno čustven dan, saj sem v sebi že tri mesece zbirala številne negativne občutke odvajanja. Vame so se zlivali bolečina, strah in obup zaradi nenehne srbečice, mrazenja in drugih simptomov, ki moje življenje delajo peklensko. Težko je razumeti kaj vse se dogaja nekomu, ki preživlja simptom rdeče kože. Še težje je to pojasniti tistim, ki so zraven, ampak ne vedo zares kaj se dogaja za vrati spalnice, ko je najhuje.

Rada se imam. 

To je prva misel, ki mi pade na pamet, ko nimam pojma, kako začeti pisati blog. 🙂 Odločitev, da delim svojo zgodbo, je padla prav zaradi tega – ker se imam rada. Kdor me pozna, najbrž ve, da nisem rada v središču pozornosti, zato tudi pisanje bloga nikdar ni spadalo pod točko mojega to-do seznama, niti odločitev za to ni bila lahka, ampak, imam svoje razloge.