Ko sem začela z odvajanjem, sem bila stara 23, sedaj jih imam 26.
Že pol ure sedim za računalnikom in se odločam, kaj naj napišem. Naj bo to happy post? Čas je že, da objavim takega. Konec koncev sem veliko boljše s kožo. Ne moti me več toliko, in začenjam početi stvari, ki jih tako dolgo nisem mogla. Moji bralci in vsi, ki greste skozi sindrom rdeče kože, si zaslužite takega. Čakajte, kako dolgo je že …
Skoraj 1000 dni.
Kaj si ti nor?
Ali naj bo to post, v katerem premlevam vse, kar sem se skozi odvajanje naučila? Premlevam naj, kako je odvajanje v bistvu super zame, ker me je obogatilo in mi dalo moč za naprej. Me rešilo nevednosti in me osvobodilo, skorajda.
Morda pa je čas, da se soočim z realnostjo.
Sindrom rdeče kože je bil resda zame wake up call, da se začnem boriti zase, da začnem postavljati meje, da osebnostno zrastem, da razvijem notranjo moč, je pa istočasno porušil vse okrog mene. Naredil je kaos na vseh področjih mojega življenja, in se poigral tudi z mojo psiho, jo obračal na okrog, stresal, poteptal.
Zarezal je v moj spomin z ostrino, ki me strese občasno, ko dobim poblisk iz prejšnjih mesecev. Ko imam tiste slabe dni, ko poleg že običajnih vsakdanjih težav začutim težo odvajanja, skrito bolečino, ki šele zdaj počasi dobiva prostor. Takrat mi ne ostane drugega, kot da se soočim. Jokam. Čistim. Pustim, da čezme stečejo valovi vsega, česar takrat nisem bila sposobna izraziti.
Ne da bi želela ‘jamrati’. Enostavno, to je dejstvo. Travma, skozi katero gre vsak, ki je odvajanju od topičnih steroidov je globoka, neopisljiva. Pa ne, da bi me to oviralo. Je samo nekaj, kar želim poudariti. Zdi se mi pomembno, da o tem razmišlja vsak, ki gre skozi odvajanje.
Da si pripravi tudi načine, na katere se bo soočil s to travmo. Oziroma naj ima v sebi to zavedanje, pripravljenost, da bodo prišli občutki tesnobe, ki jim ne bo znal najti vzroka. Naj si takrat prisluhne, naj prepozna te trenutke, in jih pravilno umesti. ‘Aha, odvajanje prihaja za mano, to je to, kar me buta v hrbet’. Naj se sooči in malo sprosti krč, gmoto, ki jo je odvajanje tvorilo v želodcu, v prsih, v pljučih, v grlu. Naj zadiha. Jaz začnem globoko dihati in sprostim, kar pride, na plano. In se zavedam, da bo trajalo dolgo, da bom predelala travmo, ki jo ‘nabiram’ zadnji 2 leti in 9 mesecev. In to je OK.
Torej, naj to ne ‘obvisi v zraku’. “Okej, to se je zgodilo, in sedaj je vse ok.” Ni vse okej. Pravzaprav je. Super okej je. V bistvu ne moreš verjeti, ker je tako okej. Spet spiš in skoraj lahko normalno tečeš in plešeš in uživaš življenje. Ampak na globinski ravni pa NI vse okej! NE MORE biti. In to je normalno za tako situacijo.
Torej, soočenje s temi občutki in sprejemanje tega, da bo po fizičnem procesu odvajanja prišel še psihični del okrevanja, ki bo na svoj način tudi naporen, je nujen.
Kako se bomo s tem rdečki soočili? Brez dvoma bo šlo! Če nam je uspel prvi del … 😉 Kar se tiče mene, si želim, da je moja terapija ples, gibanje, pogovori o tem, kaj čutim in kaj doživljam, z ljudmi, ki so mi blizu, pa tudi terapije s strokovnjaki. Zdi se mi, da je to pravi način. Torej, da si priznam, da gre za globinske, dolgotrajne sledi na psihi in telesu, ki so ostale. In da bo potreben čas, vztrajnost in soočenje, da bomo pomirili psiho in duha. Tako vsaj razmišljam jaz.
Okej, tole je več kot očitno res, ampak je zanimivo, da sem se tega zavedla šele, ko sem napisala. Mogoče mi je prišepetala podzavest? Kaj vse še ve? Haha.
Naj povem, da je ta prvi del namenjen tistim, ki ste že dlje časa v odvajanju. Vsi, ki ste v najhujših mesecih, se s tem prosim ne obremenjujte. To je piece of cake proti temu, s čimer se borite v tem trenutku. In le želim si, da bi vam lahko pri tem pomagala … Povem pa vam lahko, da sem v zadnjih štirih mesecih občutno bolje. Res veliiiko veliko bolje. 🙂
Če ilustriram, v zadnjem mesecu so bili moji dosežki:
- hoja v hribe 1 uro 45 min,
- ples 2,5 uri v kosu in
- nekaj masaž zadovoljnih masirancev.
Praktično kot da bi se znova rodila, haha. Rdečki boste vedeli, koliko so vredni ti dosežki. Ne morem reči, da ni šlo popolnoma brez težav, ampak res niso omembe vredne. Ne morem izraziti, kako hvaležna sem vsem, ki ste skala opore zame skozi odvajanje. In pa g. Veseljku Tomiču, pri katerem sem v juniju začela s terapijami bioenergije, ki so mi rees pomagale in so po mojem mnenju v tem poznejšem delu odvajanja pospešile proces in prevesile tehtnico. Več o njem bom zapisala v prihodnjem blogu.
Žal še ne morem reči, da imam popolnoma čisto kožo, in še vedno me koža srbi, ampak na tooliko manj intenzivni ravni, da v resnici ni več v središču mojega življenja. Prehitele so jo pomembnejše stvari. 😉 Kar se bo zgodilo tudi pri vseh vas, ki ste še v najhujših mesecih! <3
Če se navežem na nekaj, kar sem zapisala pred letom in pol:
JE TO RES?
Plavam po gladini vode, ki je čista, sije sonce in sama sem v nekakšnem zenovskem miru. Od daleč opazim val, ki gre proti meni. Počasi počasi spoznavam, da bo ta val uničil moj mir. V strahu pred njim zaihtim. Želim se skriti. A ne morem. Preblizu je že. Preden se zavem, sem že v središču njegovega srda, nemočna, obupana. Meče me. Padam. Padam. Padam. Padam. Padam. Padam. Padam. Ne morem se pobrati. NE morem dihati. Ne morem plavati. Ni me več. Ni me več. Moj svet je padel. Propadel. Milijon kapljic ga je zalilo in odplavilo vse, kar ga je sestavljalo. Vse, kar ga je delalo barvnega in sončnega. Val je še vedno tu. V njem se vrti moja duša, ki hlasta za zrakom. In moje telo, ki je ranjeno in sesuto. Med krutim vrtinčenjem se je potolklo in še vedno pada. Ne neha padati. Ne neha umirati. Ko se moja duša dotakne črnega dna, ko opazim razbitine same sebe na dnu okrog sebe, se zavem. Da sem svobodna. V vsej svoji razbitosti, ujetosti in pobitosti. Počasi poiščem nov vir svetlobe, val me začne dvigovati. Še vedno me pobija, a istočasno me dviguje. Med potjo gor in dol pobiram ostanke svojega življenja. Nekatere mečem stran. Ne rabim jih! Kako tega nisem videla prej? Nekatere loščim s tekočino pobijajočega vala. Loščim jih in jih spravljam v varne globine svojega srca. Val me počasi počasi dviguje. Tako počasi, da se niti ne zavem tega, da sem višje. Dokler ne opazim obzorja. Je to res sonce? Je moja duša res spet bolj živa? Telo pada in se dviga, ampak nekaj v meni se spreminja. Nekaj nedoločenega, nekaj česar ne znam opisati. Drugačna sem. Mojo dušo je val spral in zbrusil. Moje telo se pripravlja na to, da bo spet plavalo. Migalo. Žarelo kot še nikoli doslej. In ko se ne bom niti zavedla, nekoč, čez dolge mesece, ure, minute, me bo val dvignil višje kot sem kdaj bila.
Val me je dvignil višje kot sem bila v vseh 1000 dneh do sedaj. Morda že dlje. In če ostanem vsaj tukaj, kjer sem, sem neskončno hvaležna.
Pripenjam še slike napredka in vsem rdečkom želim, da vztrajate, se borite, brcate, kričite, naredite vse, kar je pač potrebno, da preživite. Kajti vredno je.
Objem,
Maja
Vpiši se tule spodaj in prihodnje objave ti pošljem kar v e-poštni nabiralnik, da česa ne zamudiš.
Se beremo*