“Končno sva začela živeti,” mi je v zadnjem času večkrat rekel moj dragi. Danes sem 1661 dni v odvajanju od kortikosteroidov, kar skupaj nanese 4 leta in skoraj 7 mesecev. Več o tem, kaj je sindrom rdeče kože, lahko preberete na strani itsan.org, kjer so o tem zbrane vse informacije.
Jokala sem kot dež. Itak. Podoživljala. Pustila, da me odnese v vse tiste neskončne trenutke bolečine. V trenutke, v katerih se je zdelo, da se utapljam v vodnem vrtincu odvajanja. Hlastam. Uspem nos pomoliti ven, vdihniti – in že me spet zalije! Tokrat močneje, zalije mi pljuča. Me odnaša. Umiram.
Ko sem začela z odvajanjem, sem bila stara 23, sedaj jih imam 26.
Že pol ure sedim za računalnikom in se odločam, kaj naj napišem. Naj bo to happy post? Čas je že, da objavim takega. Konec koncev sem veliko boljše s kožo. Ne moti me več toliko, in začenjam početi stvari, ki jih tako dolgo nisem mogla. Moji bralci in vsi, ki greste skozi sindrom rdeče kože, si zaslužite takega. Čakajte, kako dolgo je že …
Živijo dragi bralec. Hm, le o čem govori naslov? Odgovor se skriva na koncu, in ne, ni povezan s sindromov rdeče kože. 😉 Danes bo objava malo drugačna kot po navadi. Konec koncev s kožo živim vsak dan, in jo imam že rahlo vrh glave, poleg tega nisem samo to, o čemer stalno pišem tukaj. Nisem samo koža. In morda bi pokukali še na kakšno drugo področje, ki me zanima in veseli.