Kljub temu, da se moje stanje s kožo generalno stalno izboljšuje, me je pri skoraj 4 letih odvajanja iz jasnega zadelo poslabšanje, ki se je začelo konec novembra, in se samo še poslabševalo cel december.
Bolj mrzlo vreme, kurjava, in kdo ve kaj še, so bili razlogi, da se je – spet – vse moje življenje začelo vrteti okrog kože. Koža, koža, in še enkrat koža. Jutranje vstajanje, ko si želiš, da bi lahko ostal tam v postelji in se delal, da je vse ok. Vstanem, prvi premiki in zategovanje kože, peče me vse, kar sem ponoči spraskala. »Aaaah, ne morem še.« Se obrnem in hočem še malo potegniti. Zadnje minute se zvlečem iz postelje, pridem do kopalnice. In procedura. Pranje obraza, dekolteja in rok – da izperem kri in zasušeno kremo iz ranic in podrgnem dol suho kožo. »Ahhh, peče me!« Mazanje z negovalno kremo po obrazu. S cinkovo kremo po ranicah. Povoji ali pa ne, odvisno kako se počutim. Puder, da bom izgledala ‘normalno’.
Ne vem, ali sem se sprijaznila s tem, da moja koža izgleda zgubana in stara. V zadnjem času včasih skozi to ‘sprijaznjenost’ švigne ven agresivna potreba po tem, da bi končno bila lepa, mladostna. Lahko si lažem, da mi je ok, da je tako, kot je. V resnici že močno hrepenim po tem, da bi lahko počela vse, kar si želim.
Bila stara 27 let in se tudi počutila tako.
Grem do avta. Šit, zamujam! Postrgam dol iz šip led in upam, da na cesti ne bo gneče. Ko se vozim, sem zamaknjena, otopela. Zapirajo se mi oči. »Ej, Maja, odpri oči!!!,« si prigovarjam in se malo butam po obrazu, dam naglas glasbo.
Delam. Med službo sem ok. Moram biti ok, ker drugače ne gre. Nimam zagona, ki ga imam sicer. Spodaj plapolajo občutki. Srbenja, utrujenosti, izmozganosti, jeze. Premaganosti. Kdaj bo konec … želim si samo biti ok. Se počutiti ok. Narediti najboljše iz sebe in svojega življenja. Ob tem narediti kaj dobrega za druge. Navdihniti koga za spremembe. Želim si svetiti na način, da se bom jaz počutila živo in prisotno, aktivno, pristno, in ob tem osvetiti pot še malo komu drugemu.
Ok … grem domov. Morda bom danes po službi kar doma. Ne morem iti plesat. Nočem se dobiti z nekom. Ne želim iti po tistem opravku. Ne morem. Dovolj imam vsega.
Ko se čas ustavi
Rabim počitek. Moje telo rabi regeneracijo. Opravim nujne stvari. Se spraskam. Občutki kože so spet toliko močnejši! Pozabila sem že, kakšna je senzacija kože, ko je stanje zelo slabo. Takooo zelo paše … ko se pobožam po koži. Ko se popraskam. Ekstazičen občutek. Ne tako močan kot včasih! A vendar. Priteče kri. »Ah, šit.« Govorim si, da bo vse ok … da bo minilo. Da traja dolgo in da je ok tako. Znotraj mene nemi kriki, včasih skačem, da bi stresla ven iz sebe občutke, ki jih nosim. Ujetosti, brezizhodnosti, obupa, globoke žalosti. Zjočem se kot otrok. Padem v objem Mihu in ga prosim naj me boža … po rokah, po dekolteju. Po vratu. Hitro … tako močno srbi! Ni dovolj. Stečem v kopalnico in se spraskam sama.
Ah … spet kri.
Obležim na kavču. Umirjam se. Umirjam se po napadu srbenja. Vse bo ok. Saj ni tako hudo. Zmorem to. Glej, kako daleč sem že prišla. Sva prišla – oba! Miha je toliko del tega potovanja kot jaz.
Morda vzamem led in si ga položim na vnete dele telesa. Kocka ledu na popek baje pomaga? Res se ohladim. Za kakšno uro je bolje.
Berem knjigo. Govorim si, da je življenje lepo. Izgubljam svojo luč, občutek svetlobe. Občutek smisla. Kam je šel? Zakaj se počutim tako prazno?
Morda, ker še vedno in še kar, kljub vsem premikom, vsem izboljšanjem, ostajam na istem mestu. Ne morem se konkretno lotiti ničesar, ker ne vem, kaj bo jutri. Ne morem iti na nov tečaj masaže. Ne morem se konkretno gibati ali iti na nek dogodek, brez da bi me stiskalo, kaj bo s kožo. Ne moreva na tisto potovanje. Ne še. Naslednje leto. Naslednje leto. Ne še letos. Kmalu.
Diham. In se utapljam. Vstajam. In me spodnese.
Ok …
Grem spat. Saj bo. Sploh ni tako hudo. Bilo je že slabše, kajne?
Praskanje, premetavanje, potenje, vstajanje sredi noči. Stara zgodba. Nov list. Spet.
Zjutraj se zbudim. Občutek imam, da sem ravnokar zaspala. Počutim se kot da bi me nekdo tepel sredi noči. Ranice povsod in cel kup ‘snega’ pod mano. Samo moja koža je. Klasika.
Fuuuuf, dolg vdih. Vstati je treba … »Ne morem še.« Zazrem se v nov dan. In se počasi odpravim proti kopalnici … In še kakšne 40 x tako. Potem … pride dan, ko opazim, da je lažje. Da je manj težko. Da je manj srbeče.
Vsako obdobje enkrat mine
Dan, ko se spet pokaže svetloba. V meni. Okrog mene. Vem, da je že ves čas tu. Ampak včasih je enostavno ne morem videti. Obdobja, ko je tako, so lahko zelo zelo težka. So obdobja preizkušanja. Koliko zmoreš?! Daj, da vidimo, kako močna si v resnici! Koliko volje ti je še ostalo …
Odločena sem. Da vztrajam. Da se ne dam! Da ne pustim, da me vse to sranje izmozga, izpije. Včasih je moja skleda vztrajnosti, moči, potrpežljivosti prazna. Diham na ostanke. Na podporo. Na božajoče besede. Na dlan, ki me pogladi po obrazu. Na pogled vzpodbude – ne pomilovanja! – iskrenega sočutja in vzpodbude.
Pomembno je razumeti, da ni tako hudo kot je bilo. NI TAKO HUDO, dragi soborci! Je pa izčrpavajoče. Po 4 letih, ko se boriš, vztrajaš, te tako poslabšanje spet in povsem na novo podre.
Želim biti zelo realna in prikazati stanje kot ga čutim in doživljam. Zato, dragi soborci, vam želim povedati, da, ja, bo še hudo. Ampak boste zmogli! In vmes, med temi slabšimi obdobji, bo vedno več vedno daljših obdobij, ko boste lahko živeli in se razcveteli. Ko bo vse boljše in lepše. Ko boste pozabili na to, da je koža problem. Ko boste spali kot dojenček in se zbujali naspani. 🙂
Življenje zares je lepo. Je vredno vztrajanja, je vredno zbujanja, tudi ko je težko, je vredno ponavljanja vedno istih vzorcev in rutin, tudi ko nič več ne izgleda smiselno. Ko je volja pokopana in želje zastrte.
Ker pride dan, ko se vrne svetloba. In vedno se! Vmes pa, prosim, se obdajte z ljudmi, ki vam bodo znali in zmogli podati roko in pokazati pot. Da boste pregurali obdobja teme in srečno prispeli na drugo stran, tja, kjer se krešejo ideje in delajo plani. Kjer se pripravljajo cilji in iščejo priložnosti. Kjer se izkoriščajo minute, kjer je aktivnost na višku in živost v zraku. Kjer dihaš življenje in veš, da bo vse ok. Kjer je svetloba s tabo, v tebi, okrog tebe. Kjer si ti lahko luč za druge …
In morda je prav to tisto, kar bi podelila na koncu. Včasih ne znamo videti, da so okrog nas ljudje, ki so v temi in ki jim ni lahko. Bodimo malo njihova podpora. Iskreno vprašajmo, kako so, in zares začutimo, kako se v resnici počutijo. Bodimo za trenutek njihova opora, roka, luč. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali svojo.
Želim vam, da novoletni večer preživite v družbi super ljudi (ali pa super sebe 😉 ) in da v letu 2019 iščete luč zase in ste luč za druge. Majhne pozornosti drugim polepšajo njihovo življenje, a še bistveno bolj obogatijo našega. Glejmo okrog sebe. Opazimo druge. Bodimo njihova podpora.
Srčen in upanja poln objem*
Maja
P.S.: Vesela bom, če se vpišeš tule spodaj in poslala ti bom prihodnje bloge, da česa ne zamudiš.
