Dragi bralec/ka,
že nekaj časa me mori nekaj, kar moram deliti. Morda zato, da grem lahko naprej. Morda želim, da to preberete vsi, ki se vam dogaja podobno. Na tem blogu v večini pišem zelo pozitivne objave, z željo, da bi motivirala vse, ki greste skozi sindrom rdeče kože ali kakšno drugo težko situacijo, in seveda – predvsem sebe!
A vedeti morate, da sem vedno, VEDNO, preden pišem pozitive objave, na popolnem dnu. Takrat se ne morem pripraviti k pisanju bloga, zato tega ne morete prebrati. Ampak ja, morate slišati, kako je, ko sem na tleh. Ne samo, ko se poberem. Kajti vem, da ste včasih na dnu tudi vi. In kako naj vam kar koli, kar napišem, pomaga, če vam tega ne upam niti priznati?
In tako, vam povem. Priznam, da so trenutki, ko me brezup prevzame in se lahko samo zvijem v kepo na kavču in molim, da bo enkrat konec. Da je v meni divja jeza na življenje, nase, na vse, kar je! Divja, kruta jeza in bes, ki se kopiči in je kot črnina v meni, ki jo ne zmorem izpljuniti ven, ker je tako velika in gosta. Da so kotički mene, ki so obupali. Kotički, ki bi radi, da bi bilo vsega konec. Kotički, ki jih ne morem prepričati drugače, čeprav jim nasproti v premoči stojijo tisti, ki se trdno opirajo življenja in kričijo, se borijo, DIHAJO.
Da so noči, ko sem po cele ure v kopalnici, in se smilim sama sebi. In takih je včasih več kot noči, ko se zjutraj zbudim in se mi zdi, da sem se za silo naspala. Večinoma se zjutraj izvlečem iz postelje z meglenim pogledom, v avtu pa se klofotam po obrazu, da ne bi zapeljala s ceste. Vem, da tega ni lepo slišati. Da je težko razumeti. Ko pa me v večini vidite nasmejano in ‘normalno’ in si mislite, da sem čisto ok!
So stvari, ki jih človek ne želi pokazati navzven, tudi ko je zelo hudo. Ali pa ne zmore. Ne zna. Kot pes, ki se zavleče v gozd, ko je bolan. Ker noče, da bi lastnik videl, da je šibak.
Taki smo. In to mi je dalo močno zavedanje tega, da se resnice mnogokrat zares ne da videti od zunaj. Kot mi je rekla punca, ki jo spoštujem in je bila pred kratkim na operaciji tumorja na možganih: »Ne razumejo, kako se počutim. Izgledam ok. Ampak ne vidijo bolečine, ki se razteza in bobni v moji glavi. Imam slabe in dobre dneve, in to je to. Nisem ok.«
Moram vam priznati, da ne mine noč, ko se ne bi divje razpraskala, si odprla zaceljenih ranic, si odpraskala stran hrastic, ki jih je tvorilo telo. Telo, ki je močno in se je navadilo boriti, za katerega sem lahko le globoko hvaležna. In vedno znova mi je žal, da sem razvila to obsesijo po trganju hrastic s telesa. Hrastic, pod katerimi je – zdrava koža. Tega se tako močno zavedam, da mi naraste utrip, ko jih vidim. Želim si tiste zdrave kože spodaj. In ne morem se ustaviti, da ne bi šla z rokami, z nohti, proti njim. Utrip mi naraste in ko začutim erotično (ja, erotično) sladko bolečino praskanja, ni več konca. Žal je tako, da gre za občutke, ki so podobni orgazmičnim. Kožne orgazme doživim po 30 x na dan. Kdo bi se lahko uprl temu?
Noro je, neverjetno. Zanima me, če podobno občutite tudi drugi v odvajanju? Povejte mi, odgovorite mi. Rada bi vedela, da sem ‘normalna’. Če to sploh še obstaja v tej nori zgodbi … 😉
Moram vam priznati, da kot svoj lastni dih poznam občutek ujetosti, občutek, da se utapljam, hlastam za zrakom, in ga ne morem doseči. Predvsem kadar imam po telesu toliko ranic, da me peče celotno telo. Včasih imam občutek, da moja psiha hoče dobesedno izbruhati vse te občutke. Občutim skoraj fizično potrebo po bruhanju, čeprav ta ne izhaja iz želodca. Če poskušam izraziti ta občutek, samodejno naredim grimaso, ki bi jo naredila, če bi želela izbruhati vsebino iz želodca. In včasih malo pomaga, da izrazim, da si priznam, začutim, prepoznam, kako zelo je moj psihični svet obremenjen z vsem fizičnim, kar občutim.
Rada bi spodbudila ljudi, ki gredo skozi to ali kakšna druga bolezenska stanja, da delijo svoja občutenja, doživljanje. Zdi se mi, da je svet postal vse preveč neobčutljiv, ljudje ne vidimo drugega kot sebe, težko si predstavljamo, in niti ne poskušamo razumeti. Sama bi z veseljem prebrala kakšno zgodbo, da bi lahko bolje razumela, da bi naslednjič, ko bi videla nekoga s podobno situacijo, vedela kaj občuti, doživlja in kaj potrebuje. Zgodbo nekoga z bilo katero boleznijo. Nekoga, ki je na vozičku. Nekoga, ki je gibalno, psihično, duševno omejen.
Včasih se mi zdi, da je sebično od mene, da delim vse to in potem nazaj dobim podporo tako veliko ljudi. Medtem ko obstajajo mnogi, ki tega razumevanja, ki ga prejmem jaz, ne dobijo. Potem pa se opomnim, zakaj to delam. Zato, da se tudi kdo drug prepozna v tem. Zato, da ljudje lažje razumejo. Če eden od rdečkov kakšno od mojih vsebin deli s svojimi bližnjimi, ki potem lažje razumejo, sem dosegla svoj namen – to želim doseči!
Tudi jaz sama svojim bližnjim ne znam razložiti, kako sem. Včasih si tako močno želim, da bi moji prijatelji vedeli, da moja kulisa ni resnična in da se spodaj pogosto skriva toliko več! In čeprav tukaj to znam nekako ubesediti, tega ne znam narediti, ko z nekom sedim na kavi. Ne zdi se mi fer, da jih obremenjujem s tem. Da toliko zahtevam od njih. Niti več nimam energije, da bi se trudila to storiti. Še več, tudi če bi želela – ne znam.
Ne želim, da bi ta objava komurkoli spodkopala motivacijo ali zagon. Prav nasprotno! Res je, da sem že 28 mesecev v odvajanju in je še vedno težko. Ampak namen mojega pisanja ni, da bi nekomu, ki je na začetku odvajanja, odvzela voljo! Marsikdo je pri tem času v odvajanju že VELIKO bolje, to si morate zapomniti! Pa tudi jaz sem bolje (o tem več drugič), ampak vseeno imam trenutke, ko padem in se ne znam pobrati. Prav tako kot verjamem, da te občutke občuti vsak, ki je v odvajanju, ne glede na to, v katerem obdobju tega procesa je.
Moj namen je, da vam sporočim, da je morda dobro, da se ustavite, globoko vdihnete in se soočite s svojimi občutki. Kjerkoli v odvajanju, kjerkoli v kakšni drugi življenjski situaciji ste. Da si priznate, da je težko, da začutite bolečino ali druge občutke, in jih poskusite izraziti. Naredite grimaso občutka, ki vam leži v prsih. Čutite potlačeno jezo, ki brbota nekje globoko v vas – sprostite jo na plan! Preko dretja, renčanja, cviljenja, česar koli že. Vam je šel nekdo cel dan neznosno na živce? Izrazite to z glasovi, ki sami pridejo na plano! Ne zadržujte teh občutkov, naj gredo ven, naj vas osvobodijo. Občutite globoko žalost? Izjokajte reke, jezera, morja, če želite, samo ne pustite, da vas žalost otopi in naredi apatične. Ne želite si takega življenja! Samo – poiščite si prostor, kjer boste to lahko storili v miru – v avtu ali nekje, kjer vas ne bo videla soseda, in vas razlagasila za nekoga malo ‘čez les’. 😉
Težko se je soočiti s svojo temo. Ampak kako bi lahko še kdaj videla svetlobo, če jo že v osnovi ne bi sprejela? Kako bi še kdaj lahko začutila življenjsko iskrico, če bi nad mano viselo breme, ki ga ne bi sprejela za svojega?
Ko jo začutim, je težko. Duši me, oblijejo me občutki, ki jih ne bi želela čutiti. Kadar me že dolgo časa obremenjuje zelo slaba situacija s kožo in vsi z njo povezani občutki, je ta tema vseobsegajoča. Če je ne bi sprejela za svojo, bi me pogoltnila vase. Ko jo občutim, se ji sprva prepustim, ker ne znam drugače. Včasih sem par dni kot zombi, mogoče na meji depresije, rahlo zaprta vase. Čez čas pa najdem način, da grem čeznjo, jo pustim za sabo. Odločim se, da grem naprej, iščem lepe stvari, za katere sem hvaležna in se poskušam osredotočati nanje. Čeprav, lahko priznam, da takrat ne znam videti ničesar v lepi luči. Potem pa se pogosto s pomočjo, zavedno ali nezavedno, koga od mojih bližnjih, znajdem v naslednjem dnevu, v naslednjem izzivu, v naslednji izkušnji. Včasih po dnevih, ko se nisem znala izkopati iz teme, zaznam, da se počutim boljše. In sem tam, kjer se po navadi srečamo ob mojih objavah. 😉
Evo, pa sem vam zaupala svojo temo! Krog je sklenjen. 🙂
Zdelo bi se mi lepo, če bi mi zaupali svoje mnenje o tem, kar sem napisala. Se vam zdi, da ljudje premalo delimo težke stvari z okolico? Gre za tabu? Je tabu pisati o tem, kar resnično občutimo, ker ni družbeno sprejemljivo biti nesrečen, obupan, na tleh? (Se tam včasih znajdete tudi vi? Bi želeli, da o tem pišem še kdaj?)
Morda pa je pisanje o tem način, s katerim lahko nekoga potegnemo iz teme na svetlobo?
Jaz srčno upam – in verjamem –, da je temu tako.
Objem vsem rdečkom in vsem mojim bralcem
<3
P.S.: Moja situacija s kožo se sicer (no, kot se že dolgo) počasi izboljšuje, občasno zaznam kotičke zdrave kože! O tem več v naslednjem blogu. 😉
—
Vpiši se tule spodaj in prihodnje objave ti pošljem kar v e-poštni nabiralnik, da česa ne zamudiš.
Se beremo*
