Rada se imam.
To je prva misel, ki mi pade na pamet, ko nimam pojma, kako začeti pisati blog. 🙂 Odločitev, da delim svojo zgodbo, je padla prav zaradi tega – ker se imam rada. Kdor me pozna, najbrž ve, da nisem rada v središču pozornosti, zato tudi pisanje bloga nikdar ni spadalo pod točko mojega to-do seznama, niti odločitev za to ni bila lahka, ampak, imam svoje razloge.
Pred časom sem prav preko bloga izvedela za nekaj, kar je in bo verjetno še bolj, spremenilo moje življenje. Od majhnega dalje imam atopijski dermatitis, kronično obolenje kože, ki v veliki meri vpliva na kvaliteto mojega življenja, saj prinaša suho, srbečo kožo, ki je občutljiva prav na vse. Ves ta čas sem bila prepričana, da zdravilo ne obstaja in da je vse, kar lahko naredim, to, da kožo negujem s kremami. In sem jo. Z negovalnimi kremami in s kremami, ki vsebujejo kortikosteroide, kadar je bila koža močno vneta.
Potem pa sem preko pogumne duše, ki je spisala blog, izvedela, da atopijskega dermatitisa morda nikoli nisem prerasla prav zaradi teh krem. Izvedela sem o odvisnosti od topičnih steroidov in o odvajanju od njih. Gre za grozljivo dolgotrajno odvajanje, pri katerem se ti svet sesuje v prah preden se spet sestavi nazaj. In pri katerem večkrat padeš kot bi se uspel sproti pobrati. Ampak na koncu tunela sveti luč, saj je koža po odvajanju zdrava ali pa vsaj veliko bolj zdrava kot med uporabo topičnih steroidov.
Ta blog namenjam vsem ljudem s težavami s kožo, ki se počutijo same, tistim, ki ne vedo več, kaj naj naredijo, in tistim, ki se odvajajo. Pa tudi vsem našim staršem, bližnjim, prijateljem in drugim, ki želijo razumeti, kaj se nam plete po glavah. 🙂 “Saj je samo koža,” je izjava, ki me je že večkrat potrla, ko je prišla od koga bližnjega. Ker NI! Je prekleto veliko več. Omejuje nas na vseh področjih življenja, vpliva na naše dojemanje in videnje samih sebe, znižuje nam samozavest in nam povzroča stres. Ta pa povzroča poslabšanje stanja kože, zato smo v večnem začaranem krogu poslabšanj v najbolj ključnih trenutkih življenja. Da o koži v odvajanju sploh ne govorim.
Pisala bom o svojem spopadanju z odvajanjem in o tem, kaj ob tem spoznavam o sebi. V odvajanju sem že pet mesecev in v tem času sem dejansko že spisala stvari, ki sem jih želela objaviti, pa za to nisem uspela zbrati poguma. Sedaj sem pripravljena. Brez bloga, ki sem ga prebrala pred petimi meseci, bi nase še kar nanašala ‘zdravilo’, ki je ubijalo mojo kožo (in mene). Poleg tega se mi zdi grozno, da nas je ogromno, ki se odvajamo, pa je do informacij o tem še vedno zelo težko priti. Če bo zaradi mene vsaj ena nova duša izvedela za stvar, ki lahko izboljša njeno stanje, pa tega še ni poskusila, je moj namen dosežen. 🙂
Naj povem še to, da si NIKDAR nisem želela pisati o tej temi, ker so težave s kožo del moje intime, o kateri tudi moji bližnji nikoli niso vedeli kaj dosti. Ampak sedaj vem, da nisem sama in želim vliti pogum tistim, ki še vedno mislijo, da so. Moj blog bo motivacijsko obarvan, saj sem sama stoodstotno prepričana, da je bila opustitev kortikosteroidnih krem ena boljših, če ne najboljša odločitev v mojem življenju. Pa še to: ne iščem pomilovanja, z največjim veseljem pa sprejmem vsako vzpodbudo in iskreno zanimanje.
P.S.: Vse informacije v tem blogu so plod mojih osebnih izkušenj in nikakor niso uradna zdravniška priporočila.
Se beremo 😉
P.S.: Če želiš, se vpiši spodaj, in z veseljem ti pošljem prihodnje objave*
