mi je dejala draga prijateljica, ko sem ‘praznovala’ svoj 100. dan odvajanja od topičnih steroidov. To je bil zame izredno čustven dan, saj sem v sebi že tri mesece zbirala številne negativne občutke odvajanja. Vame so se zlivali bolečina, strah in obup zaradi nenehne srbečice, mrazenja in drugih simptomov, ki moje življenje delajo peklensko. Težko je razumeti kaj vse se dogaja nekomu, ki preživlja simptom rdeče kože. Še težje je to pojasniti tistim, ki so zraven, ampak ne vedo zares kaj se dogaja za vrati spalnice, ko je najhuje.Preživljaš pekel sredi Zemlje, nato pa greš ven in moraš še razložiti drugim, da trpiš. Pritegniti moraš njihovo pozornost in jim povedati, da se počutiš kot drek. Da nisi spal NIČ in da si se praskal CELO NOČ – kar lahko pomeni dejansko nonstop VEČ UR skupaj. Sredi noči si šel po ledene obkladke in si jih s stisnjenimi zobmi polagal na telo, da bi ublažil srbenje. Šel si pod mrzel tuš sredi noči. Ob tem si jokal in bil v krču, ker bi se srčno rad na vse grlo drl v nebo, pa veš, da moraš hraniti energijo za kasneje. Ker to prekleto sranje traja več mesecev ali celo več let. Če se sesuješ danes, iz česa boš črpal energijo jutri?
Oni pa te pogledajo in rečejo: “Maja, saj bo, vse bo še vredu”. In počnejo naprej svoje stvari. Na začetku odvajanja sem imela ogromno čustvenih izbruhov, ko sem spoznavala, v kaj se podajam. Vse to sem želela deliti s svojimi bližnjimi in jim na vsak način predati del svojega bremena. Vendar je to praktično nemogoče, dokler oni zares ne razumejo za kaj se gre.
Danes sem v odvajanju pet mesecev, 22 tednov ali 158 dni in moji bližnji razumejo intenzivnost tega, kar se mi dogaja. Podpirajo me in me spodbujajo, ker so videli moje napade srbenja in ker spremljajo moja odpovedovanja zaradi sindroma rdeče kože. Pa sploh nisem med najhujšimi primeri odvajanja. Ko sem gledala slike ljudi v odvajanju in brala njihove zgodbe preden sem sama začela, sem bila šokirana. Brez besed. Prestrašena. Danes zato vem, da bi lahko bilo huje in sem hvaležna za svojo pot.
Torej na moj 100. dan odvajanja sem bila na psu. Že zadnjih par tednov sem lahko izbruhnila v jok ob povsem normalnih situacijah. Ob pogledu na nasmejanega nečaka. Ker nekdo ni slišal nečesa, kar sem rekla. Ob kosilu. Ko sem se zbudila in nikogar ni bilo nikjer. V bistvu nič od tega ni bilo pravi razlog za jok, vzrok je bil v tem, da se je žalosti, strahu in odpovedovanj nabralo do roba sklede in so vsa čustva v valovih pljuskala čez.
Ko sem tisti dan prišla do te čudovite osebe, ki je čutila, da mi mora nastaviti ramo ter mi dati čustveni prostor, da sprostim blokade, se je usulo. Teklo je, ihtelo in ni se ustavilo. Posoda se je praznila in delal se je prostor za nove stvari. Nikdar ne bom pozabila intenzivnosti tega srečanja. Vse grozne stvari se po tem čudovitem izlivu kar naenkrat niso več zdele tako peklenske. Solze so odplaknile ogromno žalosti in spet sem se lahko smejala.
Jok je zdravilen. Nihče več me ne bo prepričal, da je slab in da ne smemo pokazati svoje bolečine. Brez tega, da iz sebe spustimo čustva, ki nas tiščijo navzdol, ne moremo ustvariti prostora za nove vtise, veselje in smeh. Postanemo otopeli in zaprti sami vase.
To je bil mejnik na moji čustveni poti odvajanja. Od takrat dalje se trudim, da se posoda bolj redno prazni ob podpori vseh mojih dragih. Poskušam biti bolj pretočna glede sprejemanja in dajanja ter bolj odločna glede izražanja svojih želja in pričakovanj. Kar pa je seveda izredno težko in pogosto začutim, da se valovi spet začenjajo zlivati čez robove.
Sama spoznavam, da mi bo to potovanje v mnogih smislih prineslo bogato popotnico za življenje in si vsak dan govorim, da sem močna in da zmorem. Kajti če toliko bolečine sprejemam zato, ker je toliko lahko prenesem, to pomeni, da sem močna. In močni ste tudi vsi vi, moji dragi soborci in soborke, ki ste trenutno v začetku odvajanja ali pa v sredini ali pa na koncu. Kjer koli že to je. 🙂
Pošiljam vam ogromno pozitivne energije, vašim staršem, prijateljem, znancem in vsem ostalim pa polagam na srce, da sprašujete, spodbujate in motivirate svoje ‘rdečke’. Sindrom rdeče kože je v večini primerov huda peklenska pot, na kateri brez podpore in razumevanja bližnjih ne gre. Številni soborci, ki jih spremljam v tujih podpornih FB skupinah, trpijo za depresivnimi stanji in imajo samomorilne misli, ker so v obroč neznosnih simptomov stisnjeni že zeloo dolgo, pa še vedno ne vidijo izhoda.
Ampak tega enkrat BO KONEC in takrat bodo vse stvari, ki so nam bile včasih samoumevne, dobile čudovito novo vrednost in svet bo skozi naše oči lepši kot kadarkoli prej. In hm … za to se splača potrpeti 🙂
P.S.: Če želiš, se vpiši spodaj, in z veseljem ti pošljem prihodnje objave*
