Ne morem verjeti, da sem že pred dvema letoma prebrala blog, ki mi je spremenil življenje. Hvaležna sem za to, je pa istočasno neverjetno, da je minilo že toliko časa! Hvaležna sem Špeli, da je zbrala pogum in opisala svojo izkušnjo. Vsem, ki se odvajate, predlagam, da si preberete Špelin blog, ker je na njem ogromno koristnih informacij, ki vam lahko pomagajo, sploh glede na to, da je Špela zdravnica.
Ja, čas gre naprej zares hitro, ko se stanje malo umiri. Če pomislim na svoj prvi mesec, ki je v mojem osebnem doživljanju zaradi svoje intenzivnosti in prilagajanja na nove okoliščine trajal več mescev – resno!, ali na prvega pol leta, ko sem štela vsak dan in bila hvaležna za vsak preživet teden, mi sedaj meseci švigajo mimo kot za stavo.
In počutim se boljše. Noro dober občutek, ko gre končno navzgor. Po pol leta praktično brez gibanja sem končno začela nabirati kondicijo. Za enkrat z jutranjimi in večernimi sprehodi, ki mi dajejo ogroomno energije (hvala mamici, ki me je brcnila v rit xD). Koža izgleda že super, je sicer še suha in zategnjena, t.i. ‘slonja koža’, ki je posledica stanjšanja kože – ampak to bo minilo. Še vedno srbi in peče, sploh, če se spotim, in včasih boli, kjer se spraskam. Noči še niso prespane, ampak to ni NIČ v primerjavi s prvimi meseci in končno začenjam uživati v majhnih stvareh, ki so mi spet dosegljive. :))))