Jokala sem kot dež. Itak. Podoživljala. Pustila, da me odnese v vse tiste neskončne trenutke bolečine. V trenutke, v katerih se je zdelo, da se utapljam v vodnem vrtincu odvajanja. Hlastam. Uspem nos pomoliti ven, vdihniti – in že me spet zalije! Tokrat močneje, zalije mi pljuča. Me odnaša. Umiram.
Hej, hello, dragi bralec, bralka! 🙂
Danes imam dan, ko sem za pikico bolje kot zadnje obdobje odvajanja od kortikosteroidov! Pravzaprav sem malo bolje že zadnje štiri dni. In ja, fraza “ne hvali dneva pred nočjo,” se mi ob tem podi po glavi. Ampak ne pišem, da bi govorila o izboljšanju.