Nič ni dogovorjeno.
Nič ni narobe.
Vsaka stvar je z razlogom.
Iščemo poti. Delamo napake. Se učimo. Mojstrimo čute in videnje.
Potem bolje ‘vidimo’. Bolje vemo.
Naredimo korak naprej. Malo bolj izzivalno. Malo bolj drzno. Upamo si malce več.
Pademo. Se spotaknemo. Smejijo se nam.
A nič hudega! Sedaj že vemo, da smo del čudovite celote.
Da nismo mi v središču vsega – vemo, da če se nam kdo ‘smeji’, to predstavlja mini košček pozornosti v njegovem dnevu. NI zares pomembno.
Kar JE pomembno, je, da sami sebe umirjamo. Potolažimo. Nagradimo. VIDIMO.
Ko naredimo korak naprej, se malce razširi naš svet. Malce poveča področje, v katerem se počutimo udobno.
Če sledimo stvarem, ki so nam pomembne, čeprav nas strašijo! …
bomo slej ko prej povečali svojo cono udobja do te mere, da nam tega ne bo več problem početi.
Lahko bomo živeli svoje sanje. Svojo vizijo. Izboljševali svoje življenje in življenja drugih, ker nas ne bo več strah.
Stopiti ven. Se izpostaviti. Deliti. Ustvarjati. »Pa kaj!«, si bomo rekli, če si drugi mislijo, kar si.
Vsak ima svojo pot. Vsak žari na svoj način.
In vsakogar razumejo nekateri. Drugi pač ne.
❤️
