Včeraj sem imela težak dan v čudovitem kampu pod visokimi borovci, ob slani vodi in sijočem soncu. Srbenje je bilo razmeroma prisotno, dogajalo se je nekaj na čustveni ravni. Občutek ranljivosti, manjko varnosti. Šla sem v vodo, ki se je zdela mrzla, moja koža ranjena. Kot da bi bila izpostavljena vsem in vsemu, čeprav so se več kot očitno vsi ukvarjali predvsem s samimi seboj.
Dragi bralci / bralke,
mislim, da vam po dolgem času dolgujem update mojega stanja. Sploh po zadnji objavi o obupu, ki je bila precej temna in težka.
Torej, konkretno svojega stanja nisem opisala nekje od 24. meseca odvajanja. Danes sem 29. mesecev v odvajanju, in stanje se mi počasii počasi izboljšuje. Na koncu vam zaupam kje tiči razlog za izboljšanje. Ampak začnimo od začetka. 🙂