“Dodaj prispevek” sem kliknila po točno 4 letih.
In točno tako kot sem ob pisanju prve objave na tem blogu pred 8 leti iskala prave besede, s katerimi bi začela, jih iščem sedaj.
Kako zapisati, kako deliti, kar se želi, mora zapisati?
Toliko se je zgodilo vmes.
Tako veliko se je premaknilo znotraj. In čutim, da ta stran ne predstavlja več mene danes. In prav gotovo v prihodnje sledi nova, ki bo drugačna. Pustimo se presenetiti!
Za sedaj sem se prebila do povezave, s katero odprem WordPress.
Nato ugotovila, da je večina vtičnikov neposodobljenih. Da tema spletne strani ni več na voljo. Da ne deluje več kontaktni obrazec in da moram na novo povezati formo za prijavo na novice. 😂
Ter se ob tem spraševala, kako neki sploh še stoji?!
Prav zabavno mi je bilo iskati delčke sestavljanke. In stran za silo sestaviti nazaj.
Kdo sem bila?
V obdobju, ko sem aktivno pisala ta blog, sem se prebijala skozi izredno zahtevno obdobje življenja.
To stran sem namenila vsem, ki ste se (ali se še! ❤️🩹) prebijate skozi odvajanje od topičnih steroidov, drugače imenovan sindrom rdeče kože.
Ni besed, ki bi opisale, v kakšno globino me je to potovanje zarezalo. Preoblikovalo. Pretreslo.
Ni besed, ki bi opisale, kako se v tem procesu počutiš samega. Brez podpore. Kajti zdravstvo ne stoji za tabo (vsaj takrat ni). Ljudje tega stanja ne poznajo in se z njim ne znajo poistovetiti.
Istočasno pa zareže globoko
v čisto vse
vidike
življenja.
To lepo zaobjame kampanja “Poglej globje – sem več kot moja koža”, ki smo jo z ekipo v prejšnji službi pripravili na temo atopijskega dermatitisa in kožnih obolenj za Zavod Atopika. Nanjo sem zelo ponosna.
Dopuščanje
V tej objavi želim deliti nekaj misli o tem obdobju življenja.
Ter pogledati naprej.
Z vami deliti, kaj se še poraja znotraj.
Če sem iskrena, želim si samo pisati. In pustiti, da se nekaj mene prelije na papir.
Morda z malo manj perfekcionizma kot včasih.
Z nekaj več dopuščanja za napake.
Ne rabi biti vse popolno.
Cenim te, bralec
Cenim ljudi, ki sem jih v strahotnem procesu odvajanja od kortikosteroidov spoznala. Druge “rdečke” na isti poti, ki ste mi zrcalili nazaj notranjo moč in vztrajnost.
Cenim bralce tega bloga, ki ste mi takrat vlivali dodatno moč in pogum.
Cenim mojega partnerja in družino in prijatelje. ❤️🔥
Zelo očitno bo ta objava malo tu, malo tam
Pa kaj!
Od črne noči duše in obupa do
povezovanja s sabo in prepoznavanja svojih talentov,
načinov, kako se soočiti s težkimi obdobji življenja,
pa do odpiranja radosti, ki je v vseh nas.
Besede, ki so se zapisale na tem blogu, so od prve do zadnje zapisane direktno iz iskrene želje deliti sebe, a tudi se dotakniti drugih tam, kjer se skriva neskončen potencial za polnost.
Kje sem sedaj?
Vmes nisem pisala.
Ker so bili notranji procesi, skozi katere sem šla, preveč vseobsežni.
Ko procesiraš, težko sprejemaš informacije. In težko deliš.
V zadnjih 7 letih sem namreč poleg odvajanje od kortikosteroidov, stopila na še eno transformativno pot.
Pot odkrivanja sebe. Soočanja z deli sebe, ki jih je najtežje pogledati.
A predstavljajo most do odpiranja.
Do zdravljenja.
Do stopanja v večje dele sebe.
Kaj vse je mogoče?
Na trening za duhovne iskalce.
Ta je – ja, prav ste uganili – obrnil moj svet za 360° znova in znova – in znova.
Če je oblačilo dovolj dolgo na centrifugi, z njega padejo vsi madeži. Skoraj. 😁
Včasih tudi ljudje rabimo centrifugo.
Da z nas “padejo” deli nas, ki niso resnični.
Ampak so konstrukt uma, ki nam je pomagal preživeti, ko drugače ni šlo.
Kaj je resnično?
To pa je že tema za drugo objavo …
Obsežna. Polna presenečenj. Tema, ki se vrtinči znotraj mene. V tistih delih mene, ki si želijo saditi semena.
Semena navdiha. Semena, ki so potencial. Semena, iz katerih lahko vzklije polnost.
Mogoče je toliko več. Ne glede na to, kakšno življenje živimo, potencial za več polnosti in iskrivosti in radosti in navdušenja in odpiranja in povezovanja – je v vsakem od nas.
Stay tunned.
