Hej hej, dragi bralec!
Tema, ki me v zadnjem času spremlja in me stalno preizkuša in izziva, je, poleg stopanja v svojo moč, sprejemanje. Kot da me življenje hoče naučiti, da spustim tisto agresivno navezanost na pričakovanja, na to, kako želim, da stvari potekajo. Kot da mi kaže, naj hitreje sprejmem, spuščam in pustim stvarem, da tečejo kar malo po svoje.
KO PADE HIŠA IZ KART
Zagotovo poznate občutek, ko se zapičite v eno stvar. TOČNO veste, kako želite, da se zgodi. Točno veste, kdaj želite, da se zgodi. Niste pripravljeni odstopit od tega. TO je vaša stvar, vaše potovanje, vaš plan, vaša ideja! Planirate, raziščete, pripravite podrobnosti, razmišljate o tem, sanjate o tem, govorite o tem. “Ahhhh, kako bo fajn, to je stvar, ki je tako zelo moja in takoo zelo si želim, da se uresniči!”
Pride moment, ko bi stvar morala priti v življenje, ko bi morali iti na tisto potovanje, izvesti tisti plan, uresničiti tisto idejo. In potem … pride vmes nekaj, česar se ne da prestaviti! Bolezen. Nepredvidena situacija. Nesreča.
“Neeeeeeee!” – Ste že doživeli to? Kaj se zgodi takrat? Podere se hiša iz kart, ki ste jo tako predano in precizno, z ljubeznijo (z)gradili. Podrejo se pričakovanja. Vse, kar je bil vezano na vašo idejo, vaš plan, vaše potovanje, se kar malo podre. In s tem se je težko soočiti. Vsaj zame, je vedno bilo težko. Začutim kar malo panike, občutka, da ne obvladujem situacije, občutka, da mi stvari polzijo iz rok, občutka, da NI FER.
SPREMINJANJE ODZIVA
Zanimivo, zraven je celo jeza – nase, ker mi ni uspelo, na življenje, ker, kako mi ne pusti, da bi enostavno naredila stvari, ki si jih želim? Zelo jasno, v tistem trenutku počasi, neslišno, zdrsim v vlogo žrtve. Včasih bi se zgodilo, da bi dolgoo predelovala, bila huda na vse, se počutila naravnost grozno – “Nič mi ne uspe kot si želim!”. Se odmaknila od vseh, po domače, v osami “furala safer”, dokler pač ne bi nekje globoko v meni razočaranje šlo mimo.
V zadnjem času se zavedam, da mi to ne pomaga prav zares. Da mi tak odziv ničesar ne da. Da mi samo vzame, ogromno energije, življenjske energije, ki v tem primeru kar odteka. Tako poskušam ozavestiti, kaj vse se mi dogaja. Opazujem svoje občutke, opazim, kako se gradi začetek vsega tega, kar sem opisovala. Kako v meni vzklijejo ti občutki, se gradijo te senzacije … In se odločim, da spremenim svoj odziv.
EKSPLOZIVNO POTOVANJE NAVZNOTER
Zakaj o tem sedaj pišem? V zadnjem času se mi to tako intenzivno dogaja, da se zdi, kot da je že čas, da osvojim to lekcijo. Celo življenje mi je bilo težko sprejemati, spuščati nadzor. Moj fant vedno reče, da so ‘moj problem pričakovanja‘. Haha, to mi je kar malo hecno slišati, saj jih imamo vsi, ali ne? Mislim, da je v resnici problem navezanost na pričakovanja. Trmasta navezanost na to, da želim da je tako kot sem si zamislila. Potreba po tem, da je predvidljivo. Da je varno.
Mesec nazaj sem imela planirano potovanje. Veliko več kot samo potovanje. Potovanje, ki bi me peljalo tudi na intenzivno, neverjetno potovanje navznoter. Nekateri že veste, da v zadnjem času delam regresije in meditiram. No … tole bi bilo povezano s tem, v zelo intenzivnem, globokem, eksplozivnem smislu. Planirala sem že par mesecev vnaprej, bila z mislimi že tam, bila cela že tam, sanjarila o tem, kako bo in kaj vse se bo zgodilo, kaj vse se bo premaknilo, postavilo malo bolj na prava mesta.
V dneh pred odhodom, so se pojavile pikice. Po obrazu. Najprej niso izgledale sumljive, potem pa se je izkazalo, da gre za … okužbo. 4,7 let, kar sem v odvajanju od kortikoseroidov, se mi ni zgodila okužba! Pa tako hitro se to zgodi v tem procesu. V trenutku, ko bi morala pakirati za odhod, pa je prišlo točno do tega. “Kako je to mogoče?!!!!” Bila sem iz sebe, obupavala, upala, da bo šlo dovolj hitro mimo. Da bom vendarle lahko šla.
Nope, na eni točki je postalo očitno, da ne.
ZA KAJ JE TO DOBRO?
V trenutku, ko sem se zavedla, da ni več možnost. Da je bolje, da ostanem doma, zaradi mene, zaradi drugih, zaradi situacije kot je. Sem sprejela odločitev. Najprej malo predelovala. Malo “furala safer”. Sprejemala odločitev. Malček jokala – ja, kar tam v čakalnici urgentne ambulante, skrivala solze, sprejemala, sprejemala, sprejemala.
Iskala navdih, da grem preko tega. “Ok, torej ne grem. Za kaj je to lahko dobro?” Imela sem problem najti razloge za to, ker sem že mesece prej čutila, da jaz enostavno moram biti tam. “Ampak ne bom mogla biti! Za kaj je torej dobro, da ne grem?”. “Morda se mi bo v tem tednu zgodilo kaj, kar se mi sicer ne bi. Morda je bilo dovolj za enkrat, da sem sama organizirala pot do tja, kar je bil zame zelo zelo velik izziv. Morda je bilo dovolj, da sem v teh mesecih začela raztapljati strah do samostojnega potovanja. Morda je bil to namen tega. Morda me ta situacija uči … sprejemanja – large scale sprejemanja.”
MEHKOBA BOŽAJOČE PODPORE
Pustimo se presenetiti. Zdaj že zelo dobro vem, da so take izkušnje z namenom. Da nas vse, kar se nam dogaja, pripravlja na tisto, kar sledi. Moje odvajanje od kortikosteroidov, recimo, me je pripravljalo na to, da začnem deliti svoja doživljanja, svoja spoznanja, da ustvarim ta blog, FB stran, da začnem podpirati druge, ki imajo težavne življenjske situacije. Da pogumno iščem svojo pot, čeprav to včasih pomeni, da stvari naredim na nekoliko nekonvencialen način. Da SPOZNAM, da je mogoče vse. In da vem, da zmorem vse, kajti če sem uspela preživeti 4,7 let odvajanja, NIČ NI NEMOGOČE!
Sledila je druga točka. Iskanje podpore. Jap, pisala sem vsem tistim, ki sem jim ob rezervaciji letala pošiljala navdušena, ekstazična spročila. Sedaj so bila sporočila žalostna, taka, da so sama po sebi klicala po podpori. Božajočih besedah. Vzpodbudi. Ahhhh, vse to sem dobila. Toliko ljubezni. Toliko mehkobe in občutka povezanosti. 💕💕 Torej, popolno nasprotje temu, kako bi reagirala včasih. Popolno nasprotje osami. Seči ven po pomoč – tako zelo pomembno!
Na tej točki sem se počutila že bolje. Nekoliko pomirjeno s situacijo kot je. Sprejemala sem to še prihodnjih nekaj dni. Iskala razloge, za kaj sem hvaležna. Za vse, kar imam. Se prepustila. Spustila. Dopustila, da se zgodi, kar se pač mora zgoditi. Tisti teden je bil čaroben. Spontano, nepričakovano so se zgodila odpiranja, uvidi pri nama obeh z Mihom, druženja, ki so bila tako prijetna in popolnoma neplanirana. Ta teden sem spoznala nekatere stvari o sebi. Dobila nekatere usmeritve. Z Mihom sva šla na izlet za par dni, raziskovala naravo, enostavno bila. (Naslovna slika je iz tega raziskovaja.😊) In imela sem možnost pripraviti in povaditi predavanje, ki sem ga imela le par dni kasneje, kar sicer ne bi bilo mogoče.
PRIPRAVA NA NEKAJ BOLŠEGA
Potrdilo se mi je, da je vse z razlogom. V tem tednu so se postavili nekateri temelji za obdobje po tem. Istočasno sem ves čas intenzivno žalovala za izkušnjo, ki je nisem mogla izkusiti. A še bodo priložnosti za to!
Po tem sta se zgodili še dve večji situaciji, kjer sem pričakovala, se navdušila, planirala, sanjarila, vse začela prilagajati njima. In potem sta se sesuli v prah v enem samem, mini trenutku v času. Očitno še nisem osvojila lekcije? Sprejemati je bilo po prejšnji izkušnji, v teh dveh primerih lažje. Skoraj po avtopilotu sem že šla … v predelovanje, sprejemanje, momentalno “furanja safra”, iskanje podpore in vzpodbude pri drugih, spuščanje … aaaahhhh, spuščam, ne rabim se oprijet teh priložnosti kot klop. Življenje tako očitno pripravlja nekaj boljšega zame! 😉
PROSTOR SVOBODE – PROSTOR PRILOŽNOSTI
In ja, rekla bi samo še tole. Učim se – in zame so to težke stvari, hehe – da je spuščanje in ustvarjanje prostora, kjer dovolimo, da gredo stvari drugače, tisto, kar življenju omogoči, da nam da več, drugačno, boljše. Kadar se ne držimo kot klop, pustimo, da pridejo boljše stvari. Ker resnica je, da imamo mi idejo v glavi o tem, kaj je za nas najboljše. Haaaa, v našem omejujočem umu, razmišljanju je to morda res najboljše. A verjemite, vesolje za nas pripravlja veliko bolj čudovite stvari, ki si jih mi sploh še ne zmoremo predstavljati!
Pustimo, da včasih tisti zgoraj poskrbijo za nas. Tako, da najprej naredimo absolutno vse, kar zmoremo in znamo, ko pride trenutek, ko nimamo več nadzora, pa enostavno spustimo, sprejmemo stvari kot so in ZAUPAMO, da se bo razpletlo v najboljše dobro nas in drugih. Pa čeprav v tem trenutku za nas izgleda kot da se nam sesuva cel svet. Čeprav smo sredi travmatičnega odvajanja od kortikosteroidov. Ali pa se nam poderejo stvari, ki smo jih tako dolgo načrtovali. Vse bo še okej. Ne glede na to, v kakšni situaciji ste.
Ali lahko – sprejmete, spustite in … si dopustite začutiti prostor svobode, v katerem je MOGOČE ČISTO VSE?
Mimogrede: Ustvarila sem novo FB stran Svet v tebi!! Jeeeej! 😃
Tu bom delila navdih in spodbudo tudi v vmesnem obdobju, ko ne pišem bloga. Če želiš, te z veseljem povabim, da se mi pridružiš. 🥰 Klikni na tale link: https://www.facebook.com/svetvtebi/
Te zanima več? Prijavi se spodaj in enkrat mesečno prejmeš vse nove zapise*
