Ne vem, kako je pri vas, ampak sama se včasih ujamem v momentu, ko se na mrtvo zapičim v malenkost in mislim, da bo konec sveta, če je ne izpilim do perfekcije. Če ne bo popolna, tako kot so rekli, da mora biti. Potem ne bo okej. Pa naj govorimo o neki pomembni odločitvi, o nakupu nečesa, nalogi v službi ali celo aktivnosti, ki sem si jo sama izbrala – za zabavo! Ja, Maja, za zabavo, ha – v enem trenutku je čutiti, kot da je od tega, kako to izpeljem, odvisno moje celo življenje.
Do 20 leta moraš imeti partnerja.
Do 24 biti poročen.
Potem sledi otrok in hiša.
Kakšno službo praviš da imaš – in koliko služis?
Kako to misliš, da se ukvarjaš s hobiji ob tem; najprej poskrbi za resne stvari!
Hmmm …
Občutek je, da smo se izgubili nekje na poti od otroške razigranosti, neskončnega raziskovanja, preizkušanja, spraševanja o vsem – ko je bilo vse zanimivo. Ko je bil svet v naših očeh čudovit in čaroben. Vse je bilo novo. Toliko je bilo za odkriti!
Do tega, da se kar naenkrat znajdemo v pisarni 9-16, z mislimi, ki nas včasih bremenijo: “Toliko je za postoriti! Ali mi bo uspelo? Ali bom dosegel ta rezultat? Dosegel ta pričakovanja?” . … V rutinah, vedno istih, stalnih obveznostih. Ločeni od realnosti. Morda vaša izkušnja ni taka, jaz se včasih pozabim smejati.
V iskanju sreče
V šoli so nas učili in pripravljali na življenje. Govora je bilo o številkah, zakonih, atomih. O zgodovini in geografiji. Nihče nas ni učil o sreči. Zadovoljstvu. Kako v življenje vnesti razigranost? Ohraniti radovednost?
Ali ni to najpomembneje? 😉 Da se nikdar ne nehamo učiti, raziskovati in odkrivati nove stvari. Da iščemo stvari, ki nas navdihujejo, da iščemo svojo srečo pod tem soncem! Pa če to pomeni menjati službo, kraj bivanja, potovati, se lotiti novega hobija. Samo zato, da vidimo spet na novo, sveže, da sploh – čutimo!
Ali pa, da v vsakdanjem življenju tudi težavne situacije pogledamo z nekoliko sproščenosti. Ne bo kar konec sveta, če naredim ‘napačno odločitev’. Pa čeprav je ta velika. Izbira smeri kariere. Kraja bivanja. Partnerja. Vse se da spremeniti. Vedno lahko spremenimo smer. Vedno se lahko ponovno odločimo!
Ni važno, kaj pravijo drugi!
Zavestno lahko razbremenimo te življenjske situacije, ki smo si jih naredili težke! Lahko vnesemo v odločitve nekaj razigranosti in svobode, spustimo malo zakrčenosti. Pogledamo svet na nov način. Aja, saj morda pa ni takooo zelo pomembno, kaj v tem trenutku storim. Ko nase nadenem vesoljska očala in se sprehodim skozi bilijone galaksij, ki ustvarjajo naš do sedaj poznani svet (kdo ve, kaj vse še obstaja zunaj tega?), zlahka začutim našo majhnost, nepomembnost. Mlečna cesta je le ena od mnogih mnogih galaksij, znotraj nje v enem kotu čepi naš sončev sistem – le eden – mejcen – od milijonih. Naša draga Zemlja, naš cel svet, kar na enkrat ni več videti tako velika, kajne? In znotraj nje, mini pikica, ti. 😛
Ali je še tako zelo pomembno, kako se odločiš v tem trenutku?
Ugotovimo lahko morda, da tudi kasneje v življenju lahko raziskujemo. Delamo napake. Smo radovedni. Da ni vse tako zelo resno! Da imamo priložnost živeti na tem svetu, ne zato, da dosežemo vse, kar je nekdo rekel, da moramo doseči!, ampak zato, da spoznamo življenje, da skozi to rastemo, se učimo, izkušamo, čutimo, izražamo – smo.
Je bila 5ka najpomembnejša?
Ali je bilo dovoljeno delati drugače? …
Ali lahko to spremenim sedaj?
Veliko barvito srce
Zapis sem začela z mislijo na mini trenutke, ko zavestno stopiš ven iz običajnega pogleda – se nagneš bolj naprej preko okna in pogledaš drug zorni kot razgleda, ki ga še nisi videl. Ko zanalašč pomigaš z boki kar sredi ulice, in se pri sebi hihitaš, ker veš, da bo drugim malo smešno. Ko ob poti, kjer si hodil že 100x, obstaneš, in okrog sebe iščeš vse stvari, ki so modre barve. Haaa, moji čevlji! Vijolične pa skorajda ni. Ko zapreš oči in pustiš, da isti kraj začutiš samo z enim čutilom. Kako magično je to ptičje petje – in kako barvito neskončno je! – kako, da tega še nikoli nisem opazila?
Ko se čudiš lepoti okolice, čudovite narave. In samo si. Zanalašč. Namenoma. Obnemiš, in si hvaležen. “Kako lepo mi je. Kako veliko vsega imam.” In si razigran. Pošlješ SMS “pikabu” prijateljici, ki bo morda razumela. Morda pa tudi ne. Se ne obremenjuješ preveč. Včasih prav zanalašč ne! Ker veš, da vsi živimo v svojih mehurčkih skrbi. Drugi ne vidijo mojih. Ker so preveč zaposleni s svojimi.
Veliko srce. Čutiš, kako zelo čudovit in čaroben je svet. 🌍
Mislim, da smo malo pozabili na to. Seveda – že dolgo je, kar smo ga prvič videli! Vmes je postal siv in dolgočasen. “Ohh, ko smo bili mi mladi, takrat je bilo vse drugače,” bo rekla starejša ženica iz vasi. Morda pa je samo pozabila biti spet malo radovedna. Navihana. Razigrana.
Zanalašč. In zavestno.
–
Hey, ti čudovita oseba, lahko se mi pridružiš ob prihodnjih objavah.*
