Hej, hello, dragi bralec, bralka! 🙂
Danes imam dan, ko sem za pikico bolje kot zadnje obdobje odvajanja od kortikosteroidov! Pravzaprav sem malo bolje že zadnje štiri dni. In ja, fraza “ne hvali dneva pred nočjo,” se mi ob tem podi po glavi. Ampak ne pišem, da bi govorila o izboljšanju.
Želim govoriti o nekaterih stvareh, ki sem jih prav v teh dneh, ko sem za pikico bolje, opazila po dolgotrajnem res težavnem poslabšanju. Dobila sem malo širšo sliko moje življenjske situacije, ki jo želim podeliti z vami, predvsem pa z vsemi, ki ste prav tako v odvajanju od KS ali v kakšni drugi situaciji, ki proti vaši volji kroji vaše življenje.
1) Naj te ne določa ‘pomanjšana’ slika tebe
Že zadnja štiri leta sem v procesu odtegnitve od kortikosteroidnih krem. Ko sem začela s tem procesom, si nisem predstavljala, da bo trajalo tako dolgo. Mislila sem si, da bo to prehodna faza, ki jo moram preživeti, da bo potem moje življenje boljše in bolj kvalitetno.
A kaj, če je ta prehodna faza postala na nek način moje življenje? Kaj če so kompromisi, ki sem jih sprejela, zato da sem lahko vztrajala v tem procesu, postali moj novi ‘standard’ in moja nova realnost?
Kaj hitro se lahko zgodi, da začnemo malo škatlo, v katero smo se morali stlačiti, ker so tako zahtevale okoliščine, interpretirati kot svoj cel svet.
Nisem zgolj to, kar sem v teh težavnih okoliščinah! Moja želja in potreba je biti veliko bolj aktivna kot sem v tem trenutku. Bolj aktivna v smislu fizične aktivnosti, v smislu produktivnosti, v smislu skrbi zase in za svoje stvari. V smislu pridobivanja znanj in spretnosti. Potovanj. Kreativnosti. Razvijanja odnosov in drugih dejavnosti, ki so mi pomembne.
Težko sploh izrazim, kako zelo si želim biti/imeti vse to. V obdobju pred začetkom odvajanja sem vse to bila. Sedaj nisem več. Ali to pomeni, da nisem več enaka oseba kot prej? Pa saj to ni vprašanje za vas! Gre za to, da si tega vprašanja do sedaj še nisem postavila sama. Samo počasi, brez da bi opazila, se je moje dojemanje sebe začelo spreminjati.
Kaj hitro se lahko zgodi, da začnemo malo škatlo, v katero smo se morali stlačiti, ker so tako zahtevale okoliščine, interpretirati kot svoj cel svet.
Koža. Srbenje. Borka. Oseba, ki gre skozi težko situacijo. Oseba, ki se odpoveduje.
Pa tudi luč, nekdo, ki podpira in navdihuje, dela na sebi in se trudi v vsej tej norišnici ohraniti zdravo pamet. A moje dojemanje sebe je bilo vselej povezano s produktivnostjo, fizično aktivnostjo, trudom, da se naučim več in pridobim več spretnosti. Vedno sem se v svojem telesu počutila močno in fit. In prav manjko tega občutka je tisto, kar mi skozi ta proces najbolj manjka in najbolj oklešča mojo bit. Me pomanjšuje.
To je tisto! Tak proces te pomanjša. Zato je zelo zelo pomembno, da se zaveš in spomniš na to, da nisi zgolj to, kar si zmožen početi in biti v tem trenutku. Si mnogo mnogo več. Si vse, kar bi, če bi lahko. Si vse, kar še boš. 🙂
Vse vas, drage soborce želim spomniti na to! Niste zgolj oseba v odvajanju od KS, ki ni produktivna, ni aktivna, ne zmore skrbeti zase in za svoje stvari. Ste vse, kar ste bili že prej in še mnogo več! Le nekatere stvari, aktivnosti so v tem trenutku zamrznjene. Istočasno pa gradite nekaj novega – vztrajnost, pogum, empatijo, sočutje, osebno moč. Stvari, s pomočjo katerih boste v prihodnje v življenju lahko dosegli vse, kar si želite.
Naj bo to opomnik, da se spomnite na svojo vrednost. Ne pustite, da vas določa vaša ‘pomanjšana’ slika. Naj vas ne določajo okoliščine, v katerih ste se znašli. Če si trenutno v obdobju slabega stanja s kožo, ko niti ne vidiš ven iz svoje male škatle, naj te spomnim, da te zunaj čaka cel svet – in da vse še pride na vrsto! 🙂
2) Spusti krivdo, ker ne zmoreš delati kot želiš
Dejstvo je, da s to pomanjšano različico sebe nisem zadovoljna. Kot ne bi bil nihče. Gre za različico sebe, ki se mora sprijazniti, da si ne opere las, kadar res ne zmore. Ki ne posesa avta, ker že dolgo ni našla dovolj energije, da bi ga. Ki že dolgo ni kupila novega kosa oblačila – enostavno zato, ker je po prioritetni lestvici to zelo daleč spodaj, in do tja je dolga pot, ki je količina razpoložljivega truda in energije ne pokrijeta.
Ki se mora sprijazniti, da v tem obdobju pogosto naredi minimum – v službi in doma. Ki spet, že xy.-tič odpoveduje vse svoje hobije in aktivnosti, ki jih je po mesecih, letih premora spet začela početi. Ki prestavlja in odpoveduje druženja, enostavno zato, ker ‘koža spet teži’. Ki ne spi prav veliko, zato pa čez dan ni prav zelo ‘pokonci’.
Seveda, da nisem zadovoljna s situacijo, v kateri sem. A nekaj je bistvenega pomena. Odločitev, kako se bom na to odzvala. Ali bom na situacijo, ki je ne morem spremeniti, pripela še krivdo ali ne?
Moja odločitev je, da je ne. Na eni točki sem se odločila, da grem skozi proces odtegnitve od kortikosteroidov, ker sem verjela (in še vedno verjamem), da je to nekaj najboljšega, kar lahko storim za svoje zdravje in življenje. To, da se osvobajam zdravila, ki je sčasoma poslabševalo moje stanje kože in moje zdravje v generalnem smislu, je zame odločitev, ki je ne bi nikoli spremenila.
Večkrat se v življenju odločim, da grem po daljši poti in to so zavestne odločitve. In ni mi žal, da jih delam. Posledica je, da sem v situaciji v življenju, v kateri sem. Torej, sama sem se odločila, da to storim. Zavestno, z zavedanjem, kaj to s sabo prinaša, sem šla v ta proces. In sedaj, ko sem sredi tega procesa in čutim posledice, torej čutim breme tega procesa, naj bi za to še krivila sebe? Nisem naredila dovolj – joj, kakšna oseba sem! Nisem šla na kavo – joj, kakšna prijateljica sem! Nisem šla k fizerju – joj, še zase ne poskrbim! Drugi se zaradi mene ne počutijo dobro – joj, kakšna punca/sestra/prijateljica sem!
Seveda, da nisem zadovoljna s situacijo, v kateri sem. A bistveno je, ali bom na situacijo, ki je ne morem spremeniti, pripela še krivdo ali ne?
Ne, ne gre tako. Ko si sredi težavnega in težkega obdobja, ne kriviš sebe za to, da si sredi tega procesa. Sploh pa ne, če si bil dovolj pogumen, da si šel v to, kljub temu, da si vedel, kaj to s sabo prinaša. Tukaj ni prostora za krivdo. Je pa prostor za ponos in upanje in vztrajnost. Če na vse, kar se ti dogaja, pripneš krivdo, te bo ta obtežila do te mere, da ne bo ostalo nič prostora za čustva/občutke, ki jih zares potrebuješ.
Seveda, da kdo ne bo razumel tvojega vedenja in tega, da ne daješ več toliko v odnos ali dejavnosti kot si prej. Ampak to je lahko nekaj, kar odnos okrepi. Koliko obe strani znava peljati odnos naprej tudi po luknjastih tirnicah? Koliko zmoreva spuščati nadzor in vanj vnašati svobodo in nove kvalitete, ki jih brez te situacije sploh ne bi spoznale? Ali se lahko iz tega kaj naučiva?
Na nek način je to lahko dober pokazatelj tega, v kako podpornem okolju si. Koliko si cenjen in ali te je nekdo pripravljen sprejeti tudi, ko si v svoji ‘pomanjšani’ različici. Sama sem hvaležna za tako srčne ljudi v svojem življenju, ki me sprejemajo tako kot sem. Mislim, da sem na točki v življenju, ko ne želim sprejeti manj od tega. Ker vem, da imam svojo vrednost in da jo dejansko jaz sama določam. Ob tem pa seveda vem, da ljudem okrog mene pogosto ni lahko. In sem hvaležna za vso potrpežljivost, ljubezen in podporo, ki jo prejemam.**
3) Prakticiraj prijaznost in nežnost do sebe
In tako pridemo do tretje točke. Kljub temu, da je proces odvajanja po svoji definiciji agresiven, in nas celo sili, da smo skozenj agresivni sami do sebe, poskusimo najti prav nasprotni pol in v definicijo samih negativnih in težkih pridevnikov – težaven, travmatičen, stresen, srbeč, boleč, dolgotrajen – vnesimo nekaj mehkobe.
Prav z mehkobo sem se srečala v zadnem času. Z mehkobo kot ženskim principom, žensko energijo (ki jo imajo tudi moški), z mehkobo kot silo, ki je močna in zdravilna. Nisem še omenila regresije ali I.S.T. tehnike, ki dobesedno spreminja moje življenje v zadnjem času in je izredno pomembna za moj osebni razvoj, pa tudi stanje moje kože. Več o tem bom pisala v prihodnje, omenjam pa jo prav zato, ker je ena od mnogih stvari, ki sem se jih naučila skozi regresije, prav to, da je mehkoba lahko ena od najmočnejših sil.
Nežnost/mehkobo do sebe uporabi v različnih situacijah in si s tem daj to, kar potrebuješ:
- Tako da rečeš ‘ne’, ko nečesa ne zmoreš ali ne želiš
Ko čutiš, da ti bo aktivnost, za katero si se že dogovoril/a, prinesla stres in obremenitev, imaš pravico, da rečeš ne in na prijazen način poveš, da žal enostavno ne zmoreš. To lahko pomeni tudi, da ne sprejmeš nekega klica v trenutku, ko se ne počutiš ok ali da ne delaš drugih stvari, ki so od tebe pričakovane, zgolj zato, ker so pričakovane.
Kljub temu, da je proces odvajanja po svoji definiciji agresiven, poskusimo najti prav nasprotni pol in v definicijo samih negativnih in težkih pridevnikov vnesimo nekaj mehkobe.
- Fizično, v odnosu do svojega telesa
Fuf, tale je kar težka za nekoga, ki ima težave s kožo. Vsi prav dobro vemo, da mehkoba in nežnost nimata nič skupnega s procesom odvajanja od kortikosteroidov in z odnosom, ki ga imamo takrat do kože. Ampak zato bi vas rada spomnila na to, da je to kljub temu mogoče! In da je celo nujno. Kdaj ste se zadnjič pobožali po obrazu? Jaz se do pred kratkim nisem mogla spomniti ene take priložnosti.
Potem sem začela trud vlagati v to, da bi sebi in svojemu telesu izkazala nežnost, ko mi le uspe. Toliko agresivne energije, s spraskanjem in celo z mislimi do svoje kože – pa tako malo nežnosti. Naša koža potrebuje nežnost in mehkobo. Poskusimo si to omogočit, kolikor le gre. Tudi če niste v odvajanju in nimate težav s kožo. Vsak potrebuje nežnost, sploh v odnosu do sebe.
- Skozi tehnike sproščanja, na primer z meditacijami
Verjetno bo tule nežnost skozi tehnike sproščanja za vsakogar drugačna. Za nekoga bo to joga, pilates, za nekoga tehnike dihanja ali čuječnost, za drugega sprehod v naravi ali meditacija. Morda kaka tretja stvar, kakor koli pa je to nekaj, kar nam omogoča, da se naravnamo nazaj, ko nas napadi srbenja vržejo iz našega ravnovesja. Da vsaj malo stopimo nazaj v svojo moč in se povežemo s sabo.
Predlagam vam, da poskusite čim več sprostilnih tehnik in ostanete s tisto, ki vam je blizu. Ter jo uporabite, ko odpovejo druge stvari oz. takrat, ko začutite, da rabite več stika s sabo.
- Ali kot kreativno energijo, ki jo vneseš v projekte
Ta način nežnosti do sebe boste uporabili, če ste toliko ok, da ste dejansko lahko kreativni. Meni se je ta vidik malo odprl danes ali zadnje dni. Ko sem po doolgem času dobila navdih in začutila, da bi zapisala tole objavo. Kot sem poslušala na super podcastu Življenje in jaz Sande Škoro, je energija, ki jo vnesemo v nek projekt, tista, ki bo določala, kako prijeten bo proces in kako učinkovit bo rezultat projekta.
Tu gre za nežnost do sebe skozi kreativen proces. Da ne greš na silo v ustvarjanje, ampak z lepo energijo in na način, da ob tem zadovoljiš vse potrebe, ki jih imaš. Da se slišiš in si ok, ko ustvarjaš, in se imaš ob tem fajn.
Zakaj to vključujem v to objavo? Rada bi zaključila z nečim, kar je naš cilj. Biti toliko ok, da bomo zmožni biti kreativni in ustvarjalni in produktivni. Na eni točki vsi pridemo do tega in na eni točki bomo lahko vse, kar si želimo biti. Vztrajajte dalje, dragi soborci! Saj vemo, kje je naša pot in vemo, kakšen je naš cilj. Žal le tega ne vemo, kako dolga bo pot. Je pa zagotovo – in brez dvoma – pot točno taka kot mora biti.
Hvala, ker me berete in ker ste prebrali do sem. Cenim! 😉
<3 <3 <3
P.S.: Pozabila sem omeniti, da sem konec januarja imela kar 4 leta odvajanja od KS! Tako – da bo nekje zapisano. 😉
P.S.S.: Če so ti moje objave všeč, se prosim vpiši tule spodaj in naslednjič ti objavo pošljem kar na mail, da česa ne zamudiš.**
